TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojeni E. E., B. G., Z. K., N. K. in M. S. so dolžni plačati sodno takso.

1. Odredbe, s katero preiskovalni sodnik po pravnomočnosti sklepa o preiskavi operaterju mobilne telefonije naloži izpis prometnih podatkov, ni mogoče enačiti z odredbo, izdano v predkazenskem postopku po prvem odstavku 149. b člena ZKP. V prvem primeru gre za pridobitev dokaza po dokaznem predlogu strank ali za dejanje, ki se preiskovalnemu sodniku zdi potrebno za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP), v drugem primeru pa za odkrivanje kaznivega dejanja s prikritim preiskovalnim ukrepom.

2. Za preverjanje procesne veljavnosti dejanj italijanske policije po določbah slovenskega Zakona o kazenskem postopku, ki jih je ta opravila po aretaciji osumljenca v Italiji, je treba dejanja najprej ocenjevati v luči italijanske ustave in zakonodaje, nato pa še preveriti, ali so ta dejanja vsebinsko skladna s standardi Ustave RS.

3. Po zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe za branje izpovedi priče, ki jo je ta dala pred tujim pravosodnim organom, in za njeno neposredno zaslišanje, sodišče lahko to procesno odločitev spremeni in odloči, da se izpoved priče prebere, če naknadno ugotovi, da je izvedba predlaganega dokaza smiselna, potrebna oziroma utemeljena. Po prebrani izpovedi priče nastane nova procesna situacija, ki bi terjala bodisi nov dokazni predlog obrambe za neposredno zaslišanje te priče, kot ga je že podala (stranke lahko večkrat ponovijo tudi že zavrnjene dokazne predloge), in je bil že zavrnjen, bodisi da bi sodišče samo odločilo tudi glede tega dokaznega predloga drugače, kot je bilo že odločeno (torej, da se izvede tudi neposredno zaslišanje priče).

4. Obsojenčev glas je sestavni del njegove osebne identitete, enako kot vizualna podoba, ter njegova uporaba ne more biti in ni prepovedana za namene preverjanja in dokazovanja njegove identitete.

5. Z nadomestitvijo v obtožbi imensko navedenega sostorilca z neznano osebo iz K. v opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni bila prekršena obsojenčeva pravica do učinkovite obrambe po 29. členu Ustave RS. Zoper obsojenca usmerjeni očitek se na ta način ni vsebinsko spremenil, saj natančno neugotovljena identiteta osebe, s katero se je obsojenec dogovarjal, ni odločilna okoliščina, če in kolikor je z izvedenimi dokazi nedvoumno ugotovljeno konkretno dogovarjanje obsojenca glede konkretnega mamila – v teh primerih heroina.

6. Sama neformalna komunikacija med sodnikom in eno izmed strank v postopku ne more že sama zase pomeniti nedopustnega vpliva na nepristranskost sodnika.

7. ZKP ne predvideva, da bi moralo sodišče s sklepom odločiti o dopustnosti spremembe obtožbe na glavni obravnavi, a četudi bi sodišče na ta način odločilo (saj ZKP tega tudi ne prepoveduje), bi to bilo smiselno predvsem v primeru, če spremembe obtožbe ne bi dovolilo. V primeru, ko se na ta način sodišče ne opredeli do (ne)dovoljenosti spremembe obtožbe, pa je povsem logično in razumljivo, da je predmet nadaljnje obravnave spremenjena obtožba in ne morebiti prejšnja, saj ima državni tožilec zakonsko pooblastilo, da obtožbo spremeni (in jo tudi razširi) do konca glavne obravnave in se v takem primeru vedno obravnava obtožba, kot je bila nazadnje spremenjena.