TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

O b r a z l o ž i t e Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotni udeleženec napoti na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da znaša njegov delež na skupnem premoženju 6/10, delež predlagateljice V. S. pa 4/10. Odločilo je, da je nasprotni udeleženec dolžan vložiti tožbo v 15 dneh po pravnomočnosti sklepa. Nepravdni postopek je prekinilo in odločilo, da bo nadaljevalo postopek in štelo, da sta deleža bivših zakoncev enaka, če na pravdo napoteni udeleženec tožbe v roku ne bo vložil. Ugotovilo je, da je pravica nasprotnega udeleženca manj verjetna glede na določilo 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem se šteje, da sta deleža zakoncev enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

Proti sklepu se pritožuje nasprotni udeleženec zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sklepa in navaja: Sodišče ga s citiranim sklepom ni napotilo na pravdo tudi glede ugotovitve, da določene stvari ne spadajo v skupno premoženje, čeprav je v odgovoru na predlog pojasnil, katere stvari ne spadajo v skupno premoženje. Na pravdo ga je napotilo do višine 6/10, čeprav je uveljavljal delež 7/10. Sodišče ni povedalo, zakaj šteje njegovo pravico za manj verjetno. Tudi tega ni obrazložilo, zakaj naj toži na ugotovitev, da je njegov delež 6/10, če pa je zatrjeval, da je njegov delež 7/10. Tako torej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. To pa je bistvena kršitev pravil postopka. Sodišče tudi ni odločilo, katero od nepravdnih strank bo na pravdo napotilo glede ugotovitve obsega skupnega premoženja.

Pritožba je utemeljena.

Dejansko stanje ni razjasnjeno v takem obsegu, da bi bilo mogoče z zanesljivostjo reči, ali je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Sklep je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (člen 370/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 380 tč. 3 in členom 381 istega zakona in v zvezi s členom 37 Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP).

Po določilu 2. odstavka 118. člena ZNP sodišče odloči o delitvi stvari in skupnega premoženja, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in o velikosti njihovih deležev. 3. odstavek istega člena določa, da če obstoji med udeleženci spor o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih deležev, jih sodišče napoti na pravdo po določbah 9. in 10. člena zakona. Iz podatkov v spisu izhaja, da je v obravnavanem primeru med nepravdnima strankama tudi spor o predmetu delitve in ne samo o velikosti deležev. Pritožba na to upravičeno opozarja. Zaradi tega je treba najprej ugotoviti, katero je tisto premoženje, glede katerega je med strankama nesporno, da je skupno, in katero je tisto, glede katerega je spor. V situaciji, ko je še sporno, katero premoženje je skupno, je torej odločitev o napotitvi na pravdo glede ugotovitve deležev sprejeta prekmalu. Šele ko je jasen obseg, je mogoče govoriti o deležih; napotitev na pravdo pa je lahko le, ali skupna tako glede obsega kot glede deležev, ali le glede deležev, potem ko je jasen obseg. Ne more pa teči pravda o deležu, če je obseg sporen.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje torej razčisti, katero premoženje je nesporno skupno in katero je tisto, glede katerega je spor, nato pa naj o stvari ponovno odloči in pri tem obrazloži, zakaj šteje pravico tistega, ki bo napoten na pravdo, za manj verjetno.

Bistvene kršitve določb postopka pa izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati. Res je sicer, da je nasprotni udeleženec trdil, da njegov delež znaša 70 % (7/10) in da je 60 % (6/10) navajal le v zvezi s poravnalnim predlogom. Vendar pa v zvezi s sklepom o napotitvi na pravdo zadostuje, da je nasprotni udeleženec zahteval delež, večji od 1/2. Sklep bi ga vezal le glede vprašanja, kdo je tisti, ki mora tožiti, ne pa, kako velik delež v pravdi lahko zahteva. Zato ne gre za kršitev postopka, če je sodišče prve stopnje zapisalo drugačne deleže. Zakaj je na pravdo napotilo nasprotnega udeleženca, je sodišče prve stopnje povedalo. Oprlo se je na domnevo iz 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ker je bil nasprotni udeleženec tisti, ki je zatrjeval drugačne deleže, bi bila odločitev pravilna, če bi šlo le za spor o višini deležev.

Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena po določilu čl. 166/3 ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP.

 

Če je med nepravdnima strankama tako spor o predmetu delitve kot o obsegu deležev, ni mogoče napotiti udeležencev na pravdo le glede deleža, ampak mora biti napotitev bodisi skupna tako glede obsega kot glede deležev, bodisi le glede deležev, potem ko je jasen obseg. Sklep o napotitvi na pravdo veže udeležence le glede vprašanja, kdo je tisti, ki mora tožiti, ne pa, kako velik delež v pravdi lahko uveljavlja.