TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojene N.N. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Zagovornikovo nesprejemanje pravnomočno ugotovljenih dejstev in s tem uveljavljanje drugačne dokazne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje, ne utemeljuje zatrjevane kršitve kazenskega zakona, ampak predstavlja izpodbijanje pravnomočne sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP), iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Za naključje gre takrat, ko oseba izpolni svoje dolžnostno ravnanje v tolikšni meri, kot ji to omogočajo objektivne okoliščine in njene individualne lastnosti, pa vseeno nastane prepovedana posledica.