TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 230.a člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) se zavrže. Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in šestega odstavka 209. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/2000, 124/2000 in 109/01) se zavrnejo. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 454. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz prejšnje točke se zavrže. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o določanju zavarovalnih osnov in postopkov za razvrščanje v zavarovalne osnove (Uradni list RS, št. 9/99) se zavrže. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti četrtega odstavka 2. člena in prvega in drugega odstavka 4. člena Pravilnika o določanju zavarovalnih osnov in postopkov za razvrščanje v zavarovalne osnove (Uradni list RS, št. 45/2000 in 19/02) se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalnih osnov za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Uradni list RS, št. 10/99) se zavrže. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Sklepa o najvišji pokojninski osnovi (Uradni list RS, št. 95/99) se zavrže.

Posebna ureditev osnove za plačilo prispevkov za obvezno zavarovanje samozaposlenih zavarovancev ni bila sprejeta brez razumnega in stvarnega razloga za razlikovanje. Določanje števila zavarovalnih razredov in razponov med njimi sodi na polje proste zakonodajalčeve presoje. Oblikovanje razredov na podlagi razmerja do prejemkov zaposlenih pomeni, da ti niso bili izbrani arbitrarno. Ustavno sodišče ne more presojati, ali je zakonodajalec pri tem izbral najprimernejše kriterije in ali je določil najprimernejše razpone posameznih razredov. Podobno velja za opredelitev najvišjega razreda in določitev najvišje zavarovalne osnove. Ureditev po izpodbijanem prvem odstavku 1. člena 209. člena ZPIZ-1 torej ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Čeprav se ureditev pogojev za nižje plačilo prispevkov, podobno kot tudi ureditev določanja zavarovalnih osnov za samozaposlene zavarovance, odraža v višini dejanskega ostanka dobička tako, da ga znižuje, ne gre za (protiustaven) poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave, temveč za urejanje socialne varnosti državljanov in je ratio legis tu povsem drug. Izpodbijani zakonski določbi ni mogoče očitati, da pogoje za uvrstitev v nižjo zavarovalno osnovo prekomerno zaostruje in da je zato v neskladju z 2. členom Ustave. Glede na to, da Pravilnik izpodbijano ureditev vsebinsko prevzema iz prejšnjega Pravilnika, ta ni posegla v s 155. členom Ustave varovane pridobljene pravice. Prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje nima pravne narave davka, saj je davek dajatev brez direktne protidajatve, plačani prispevek za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa se upošteva pri določanju pravic iz zavarovanja. Zakon daje samozaposlenim osebam tudi možnost znižanja zavarovalne osnove in izvzem iz zavarovanja, kar vse zavarovancu omogoča prilagoditev dejanskim razmeram. Navedena ureditev zato ne posega v pravico do zasebne lastnine v nasprotju s 33. členom Ustave, saj zasleduje cilj, ki izhaja iz prvega odstavka 67. člena Ustave, torej socialno funkcijo lastnine.