TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Za presojo pravilnosti ravnanja delavcev toženih strank na prodajnih mestih v materialnopravnem oziru je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj sploh plačilno kreditna kartica kot plačilno sredstvo je. Čeprav se uporaba teh kartic izrazito povečuje in prihaja lahko tudi do zlorab, pa v bistvu v pravnem redu sam institut plačilno kreditne kartice ni izrecno in določno urejen. V zvezi z uporabo teh kartic gre sicer za trostransko razmerje, na eni strani med izdajateljem in imetnikom kartice, nato med imetnikom kartice in prodajnim mestom ter običajno še med prodajnim mestom in izdajateljem kartice. Splošni pogoji poslovanja, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, se nanašajo na razmerje med izdajateljem kartice in imetnikom te ter razumljivo slednjega tudi zavezujejo k posebni skrbnosti pri varovanju in uporabi te kartice, saj že njena izdaja sloni med drugim tudi na določenem zaupanju, ki ga ima izdajatelj kartice do imetnika te, običajno kot do svojega komitenta (izdajatelji kartic so običajno banke, lahko pa tudi določene trgovske družbe oziroma drugi). Posebne pogodbe pa običajno sklepajo tudi izdajatelji kartic s prodajnimi mesti, v danem primeru to na primer izkazuje listina pod B5 listinskih prilog in to v razmerju med petotožencem ter Banko C.. Iz te listine je na primer razvidno, da se prodajno mesto zavezuje, da bo ob prejemu kartice preverilo veljavnost te, prisotnost kartice na stop listi in istovetnost podpisov na kartici in potrdilu o nakupu. Da je obstojala dolžnost delavcev toženih strank, da preverijo istovetnost podpisov v navedeni smeri, je sodišče prve stopnje zaključilo tudi v danem primeru, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe. Vendar je nekako sklepalo, da ta primerjava podpisov lahko pomeni le površinsko primerjavo, ki pa ni zanesljiva. To je lahko sicer res v določenih primerih, vendar na splošno velja, da podpisa ob hitrem postopku, kot je običajno na prodajnem mestu, le ni mogoče tako zanesljivo in pristno ponarediti, da bi izgledal kot podpis imetnika kartice na njej. Sicer pa daje vprašanje, čemu je potrebna primerjava podpisov in ugotavljanje identičnosti teh v navedeni smeri, lahko le odgovor, da gre za obliko preverjanja istovetnosti imetnika kartice in tistega, ki jo na prodajnem mestu želi uporabiti, saj drugače ta dolžnost ne bi imela svojega smisla. Takšna razlaga pa je tudi v skladu s pravno naravo tega plačilnega instrumenta, kot jo v obstoječih komentarjih vidijo pravni teoretiki. Plačilno kreditno kartico definirajo kot izkazni papir in to kvalificiran izkazni papir, kar vse se približuje pojmu imenskega vrednostnega papirja. Izkazni papir ima po svoji naravi legitimacijsko oziroma prezentacijsko vlogo, kar pomeni v skladu s členom 239 ZOR (ta se tudi za izkazne papirje uporablja v skladu s členom 257 ZOR), da gre pravica iz tega papirja na ime tistemu, na katerega se tak papir glasi oziroma tistemu, na katerega je bil pravilno prenesen (moralo bi iti za upoštevno obliko cesije). Že navedene določbe nalagajo delavcem na prodajnih mestih, da v bistvu preverijo, ali želi kartico uporabiti oseba, ki je obenem njen imetnik ali kdo drug. To pomeni, da bi morali skrbno preverjati skladnost podpisov oziroma v primeru dvomov in pomislekov glede istovetnosti prinosnika kartice z imetnikom te opraviti še morebitna druga dejanja v smeri ugotovitve navedene istovetnosti (morebiti tudi z zahtevo po predložitvi osebnega dokumenta). K temu je gotovo tudi v danem primeru delavce toženih strank zavezovala profesionalna skrbnost, ki jih bremeni pri opravljanju dejavnosti (drugi odstavek člena 18 ZOR).