TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega I.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 60.000,00 SIT.

V pravnomočni sodbi se kot sredstvo, s katerim se telo lahko hudo poškoduje, zatrjuje "ročaj delovnega kmečkega orodja", s katerim je obsojenec udaril po hrbtu oškodovanca in mu s tem prizadejal oteklino v predelu leve lopatice z malenkostno odrgnino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in ocenilo, da je obsojenec ob dogodku lahko imel v rokah vile ali grablje, da pa to za presojo zadeve ni pomembno; v obeh primerih gre namreč za kmečko orodje, katerega ročaj je običajno primerljivo trden in debel. Po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke pa je bil oškodovanec udarjen s topim trdim predmetom na način in v okoliščinah, zaradi katerih bi lahko po mnenju izvedenca prišlo tudi do hude telesne poškodbe. Na podlagi omenjenega opisa kaznivega dejanja in v povezavi z navedeno obrazložitvijo prvostopenjske sodbe je treba ugotoviti, da je sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, konkretizirano do te mere, da omogoča zanesljivo pravno vrednotenje, da je bilo pri storitvi kaznivega dejanja uporabljeno sredstvo v smislu 2. odstavka 133. člena KZ, s tem pa tudi zanesljivo sklepanje o obstoju kaznivega dejanja.

Ker zagovornik ne zatrjuje, da prvostopenjsko sodišče netočno reproducira oškodovančevo izpovedbo (le v takšnem primeru bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se sklicuje), pač pa, da dokazni zaključki prvostopenjskega sodišča ne sledijo oškodovančevi izpovedbi, s tem uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).