TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo zahtevku za sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v xxx v izmeri 42,58 m2 za xxx SIT. Sodišče je ugotovilo, da tožniku niso bili dodeljeni najpotrebnejši prostori, ampak je bilo dodeljeno primerno stanovanje, zato je kot imetnik stanovanjske pravice upravičen do odkupa stanovanja.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna je ugotovitev, da je tožnik bival brez pravnega naslova, saj se je vselil v zvezi s sodbo xxx, po kateri se je moral izseliti iz prejšnjega stanovanja, dodeljeni pa so mu bili najpotrebnejši prostori. Na najpotrebnejših prostorih pa tožnik ni mogel pridobiti stanovanjske pravice. Res ni bila sklenjena stanovanjska pogodba, toda to še ne pomeni, da je bil tožnik brez pravnega naslova. Pravni naslov je v dodelitvi najpotrebnejših prostorov.Najpotrebnejši prostori pa ne izgubijo svojega značaja tudi, če predstavljajo primerno stanovanje. Pravica do odkupa stanovanja ni podana. Predlaga razveljavitev oziroma ustrezno spremembo sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka ob uveljavitvi stanovanjskega zakona bila imetnik stanovanjske pravice in je zato upravičena do odkupa stanovanja po čl. 117 Stanovanjskega zakona. Sodišče je pravilno ocenilo, da tožeči stranki leta 1977 niso bili dodeljeni le najpotrebnejši prostori, ampak primerno stanovanje v smislu 1.odst.7.čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih. Na primernem stanovanju pa je tožeča stranka pridobila stanovanjsko pravico na osnovi 10. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih. Primerno stanovanje je bilo dodeljeno s pravnomočno odločbo pristojnega stanovanjskega organa.

Da niso bili dodeljeni le najpotrebnejši prostori, je razvidno najprej že iz izpovedbe tožeče stranke, da je bilo dodeljeno normalno dvosobno konfortno stanovanje, v katerem živi tožeča stranka že od leta 1977 s svojo družino. Da gre za primerno stanovanje in ne za najpotrebnejše prostore, pa je razvidno tudi iz mnenja izvedenca, ki ga je upoštevalo prvostopno sodišče. Tako je sodišče pravilno ocenilo, da ni pomembno, da bi po pravnomočni sodbi xxx tožniku pripadali le najpotrebnejši prostori, ampak je pomembno, kakšno stanovanje je bilo dejansko dodeljeno.

Da je bilo tožeči stranki v resnici dodeljeno primerno stanovanje in ne najpotrebnejši prostori, je prvostopno sodišče tudi pravilno sklepalo iz sicer leta 1979 nezapisane, vendar v celoti realizirane stanovanjske pogodbe (nemotena uporaba stanovanja od leta 1977 in izpolnjevanje vseh obveznosti tožnika kot imetnika stanovanjske pravice). Pravilna je tudi prvostopna ugotovitev, da je od vselitve poteklo več kot dve leti in da tožena stranka v tem času ni nikoli postavila zahtevka za izselitev.

Tako je pravilna prvostopna ugotovitev, da je bilo tožeči stranki dodeljeno primerno stanovanje, na katerem je pridobila stanovanjsko pravico, zato je po čl. 117 Stanovanjskega zakona upravičena do odkupa stanovanja.

Glede na neuspeh pritožbe tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

 

Če je bil stanodajalec dolžan ponuditi stanovalcu le najpotrebnejše prostore, dejansko pa mu je dodelil drugo primerno stanovanje, je stanovalec na tem stanovanju pridobil stanovanjsko pravico. Zato obstoji obveznost prodaje takega stanovanja.