TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi:

– v odločitvi o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke in potrditvi sodbe sodišča prve stopnje v 3. točki izreka, – v odločitvi o ugoditvi pritožbi tožene stranke in spremembi sodbe sodišča prve stopnje v 2. in 4. točki izreka, – v odločitvi o stroških postopka,

ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija se v ostalem delu (v odločitvi o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke in potrditvi sodbe sodišča prve stopnje v 1. točki izreka) zavrne.

Darilna pogodba in gradnja na tujem svetu nista pravni podlagi za pridobitev lastninske pravice na družbeni lastnini, saj brezplačen prenos pravice uporabe med delovno organizacijo in društvom kot civilno pravno osebo v času zatrjevane sklenitve darilne pogodbe 2.6.1969 ni bil dopusten. Tudi gradnja na zemljišču, ki je v družbeni lastnini, ne more spreminjati lastninskega razmerja. Obči državljanski zakonik je sicer omogočal pridobitev lastninske pravice na originaren način z gradnjo, vendar njegova pravila ne pridejo v poštev pri družbeni lastnini kot nestvarnopravni kategoriji, temveč za nepremičnine, ki so v zasebni lasti fizične ali pravne osebe.

Pomembno izhodišče obravnavane zadeve je v tem, da je tožnik kot pravni naslednik Strelskega društva ... postal dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini, ki je bila v družbeni lastnini. Tak način dodeljevanja pravice uporabe na družbeni lastnini je omogočal Zakon o prometu z zemljišči in stavbami, ki je v 37. členu določal, da lahko da občinska skupščina stavbno zemljišče, ki je družbena lastnina, v uporabo društvom, da si postavijo stavbe, ki so jim potrebne. Ob prehodu na nov politični in pravni sistem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do preoblikovanja družbene lastnine, tako da so se nepremičnine, ki so bile družbena lastnina, privatizirale (olastninile). Pravno podlago za pridobitev lastninske pravice je zato iskati v določbah o lastninjenju nepremičnin ZSpo, ki je v 64. členu uredil lastninjenje tistih športnih objektov, ki ob uveljavitvi zakona niso imeli lastnika, temveč so bili v družbeni lastnini ali lasti razvojih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu.