TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega F.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Ni mogoče šteti, da se obdolženec s tem, ko se glavne obravnave, na katero je pravilno povabljen, ne udeleži in svojega izostanka tudi ne opraviči, odpoveduje ne le uresničevanju svojih pravic do obrambe na glavni obravnavi, ampak tudi pritožbam, ki jih po ZKP lahko vloži zoper sklepe sodišča, izdane na tej glavni obravnavi. Pravici do pritožbe se lahko upravičenec namreč odpove šele, ko je seznanjen z odločbo sodišča in poučen, da ima zoper to odločbo pravico vložiti pritožbo.

Ustava zagotavlja pravico do nedotakljivost stanovanja (36. člen ustave), ki se kazenskopravno varuje z določbo o kaznivem dejanju nedotakljivosti stanovanja (152. člen KZ), "stanovalcu", to je upravičencu do stanovanja, kar je oškodovanka v stanovanju svoje matere tudi bila. Predmet varstva pri tem kaznivem dejanju je zasebnost in ne lastnina.