TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba

tožeče

stranke se

zavrne

in se v izpodbijanem zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi

,

pritožbi

tožene

stranke pa se

delno ugodi

, v presežku se zavrne, in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu in stroškovni odločitvi

spremeni

tako, da njen izrek sedaj v celoti glasi:

»Tožena stranka, je dolžna tožeči stranki A. B. plačati 9.738,53 (devet tisoč sedemsto osemintrideset 53/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2005 do plačila, v roku 15 dni.

V presežku, od prisojenih 9.738,53 EUR do vtoževanih 24.752,00 EUR in glede zahtevanih zakonskih zamudnim obresti od 28.5.2005 do 20.9.2005, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 435,58 (štiristo petintrideset 58/100) EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.«

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 223,77 (dvesto triindvajset 77/100) EUR stroškov postopka s pritožbo.

Tožeča stranka nosi sama nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Tožeča stranka v predmetnem postopku odškodninski zahtevek uveljavlja nasproti zavarovalnici, pri kateri je povzročitelj nezgode imel zavarovano svojo odgovornost, tak odškodninski zahtevek pa ni odvisen od dejstva, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, saj je zavarovalnica tožeči stranki kot tretji osebi udeleženi v prometni nezgodi odškodnino dolžna plačati v vsakem primeru, pri čemer ta njena obveznost izhaja iz pogodbenega razmerja s povzročiteljem škode. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka je bil predmetni pravdni postopek potreben zgolj zaradi ugotavljanja soprispevka tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka. Zastaranje odškodninske obveznosti zavarovalnice je zato sodišče prve stopnje pravilno presojalo ob uporabi zastaralnega roka, ki je za zastaranje odškodninskih terjatev določen v prvem in drugem odstavku 352. člena OZ (triletni subjektivni in petletni objektivni zastaralni rok).

Natančna obravnava dopolnitve izvedenskega mnenja vodi k zaključku, da bi tožeča stranka, pripeta z varnostnim pasom, v škodnem dogodku utrpela še hujše poškodbe, takšne, zaradi katerih je lahko v nevarnosti tudi človeško življenje, saj ob prevračanju vozila varnosti pas ne bi v celoti preprečil nihanja telesa navzgor, kjer bi zaradi udarca v streho z veliko verjetnostjo nastale že zgoraj opisane poškodbe. Ob tem, ko sta dopolnitev izvedenskega mnenja sprejeli obe pravdni stranki, je potrebno kot pravilne sprejeti prvostopenjske zaključke, da neuporaba varnostnega pasu ni prispevala k obsegu poškodb tožeče stranke, zaradi česar dodatna sokrivda tožeče stranke za nastanek škodnega dogodka ne more biti podana.

Ker sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe toženi stranki ni določilo roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, je to storilo pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom v zvezi z drugim odstavkom 313. člena ZPP.