TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Odškodninska terjatev šteje za zapadlo z nastankom škode in takrat jo je že mogoče uveljavljati. Zastaranje pravice sodno uveljavljati takšno terjatev začne teči z dnem, ko oškodovanec izve za vse elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti škodo, in ko izve za tistega, ki jo je povzročil. Zastaralni rok odškodninske terjatve torej začne teči, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja, ne pa od dneva, ko je izvedel za višino škode oziroma odgovornost povzročitelja škode.

Tekst :

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer prvotoženi stranki v višini 3.396,91 EUR in drugotoženi stranki v višini 1.339,93 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

O b r a z l o ž i t e v :

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala povračilo škode, ki naj bi jo utrpela zaradi izgube slišnosti in poslušanosti. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank.

2. Zoper navedeno sodbo je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročeni v odgovor toženima strankama, ki navedbam v pritožbi nasprotujeta, predlagata potrditev izpodbijane sodbe ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da bi sodišče lahko ugodilo denarnemu odškodninskemu zahtevku, mora tožeča stranka konkretno navesti (2. člen ZPP) in dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti za vtoževano škodo, in sicer:

- konkretno protipravno dejanje (v obravnavanem primeru protipraven poseg v pritožnikove pridobljene pravice oziroma protipravno podeljevanje radijskih frekvenc konkurenčnim radijskim postajam v območju tožeče stranke),

- nastanek in višino škode,

- obstoj pravnorelevantne vzročne zveze med očitanim ravnanjem in nastalo škodo in

- odškodninska odgovornost zatrjevanega povzročitelja škode.

Očitano ravnanje ima elemente civilnega delikta takrat, ko so kumulativno (hkrati) izpolnjene zgoraj navedene predpostavke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta zahtevala povračilo škode zaradi izgube slišnosti in poslušanosti s pravilno ugotovitvijo, da ni izpolnjena ena od štirih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podane kumulativno: tožeča stranka s tožbo namreč ni zahtevala plačila izgubljenega dobička, pač pa stroške, potrebne za povrnitev njenega tržnega položaja, kot ga je imela pred izgubo slišnosti in poslušanosti. Zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega od pogojev odškodninske terjatve, ni potrebno ugotavljati še obstoja drugih elementov in v zvezi s tem ni potrebno izvajati dokazov.

6. Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Sklepčnost tožbe pomeni tožnikovo trditveno breme (prvi odstavek 7. člena ZPP). V formalnem pogledu predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP); če tega ne stori, je tožba formalno pomanjkljiva, kar lahko v končni posledici pripelje do njenega zavrženja (108. člen ZPP). V vsebinskem pogledu pa predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek. Gre torej za posebno strankino dolžnost do same sebe - če namreč tožnik tega bremena ne zmore, bo tožbeni zahtevek zavrnjen (prim. Jan Zobec: Nesklepčnost tožbe in zamudna sodba, Pravna praksa, št. 18/2002 in Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, Pravnik, let. 61 (2006), 11-12). Vsebinsko pomanjkljiva oziroma nesklepčna je torej tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje stranka, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja (utemeljenost oziroma neutemeljenost zahteve). Formalna pomanjkljivost je stvar procesnega prava; če se ne odpravi, je predvidena sankcija zavrženja vloge. Nasprotno pa je vsebinska pomanjkljivost vloge oziroma njena nesklepčnost stvar materialnega prava. Nanaša se na dejansko podlago vloge in pogojuje odločitev o neutemeljenosti zahteve (Nina Betteto, komentar Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 439). Tožniku v tožbi sicer ni potrebno navesti vseh pravotvornih dejstev, bistveno pa je, da jih navede toliko, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Sklepčnost tožbe torej ni pogoj za njeno popolnost; samo nerazumljivo ali nepopolno vlogo pa je potrebno poslati tožniku v popravo (prvi odstavek 108. člen ZPP); če je ne popravi, jo sodišče zavrže. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrnilo, je torej pravilna.

7. Kot izhaja iz pritožnikovih navedb, je bilo škodno dejanje storjeno s posegom v njegove pridobljene pravice oziroma s protipravnim podeljevanjem radijskih frekvenc konkurenčnim radijskim postajam v območju tožeče stranke, posledica tega pa je bila izguba slišnosti in poslušanosti. Kot navaja pritožnik, Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije ni izvršila prepisa imetnika frekvence iz RTV X na Radio Y že takoj po prejetju dovoljenja RTV A 18. 02. 1997, pač pa je namesto tega napotila Radio Y na javni razpis 28. 12. 1998 po novem Zakonu o telekomunikacijah, v maju 1996 pa je brez razpisa izdala dovoljenje za Radio Z na frekvenci 94,9 MHz. Tožeči stranki je tudi zamenjala frekvenco 95,0 MHz na 88,9 MHz, pri čemer je na tej frekvenci začel delovati Radio B. Iz pritožnikovih navedb torej izhaja, da mu je škoda začela nastajati v letih 1996 do 1998. Ker je bila tožba vložena 20. 07. 2006, je tožbeni zahtevek zastaran (352. člen OZ). Na zastaranje ne more vplivati v postopku na prvi stopnji zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka dokaze in informacije o tem, da regulator škoduje tožeči stranki namerno ali iz hude malomarnosti, pridobila šele po letu 2004, dokončno pa šele po prejetih naročenih študijah leta 2005. Odškodninska terjatev šteje za zapadlo z nastankom škode in takrat jo je že mogoče uveljavljati. Zastaranje pravice sodno uveljavljati takšno terjatev začne teči z dnem, ko oškodovanec izve za vse elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti škodo, in ko izve za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Zastaralni rok odškodninske terjatve torej začne teči, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja, ne pa od dneva, ko je izvedel za višino škode oziroma odgovornost povzročitelja škode.

8. O zahtevku za povračilo premoženjske škode je mogoče (ob obstoju temelja odškodninske odgovornosti) presojati le, če obstaja tudi pravno relevantna škoda. Tožeča stranka je tista, ki nosi dokazno breme, ne le za dokazovanje temelja odškodninske odgovornosti, temveč tudi za dokazovanje, da je pravno priznana premoženjska škoda nastala. Povedano drugače: na tožeči stranki je breme, da predloži dokaze o obstoju nastale škode. Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala stroške, ki bi jih imela s sanacijo oziroma povrnitvijo tržnega položaja pred izgubo slišanosti. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni vtoževala navadne škode; iz njenih navedb bi bilo torej mogoče sklepati, da vtožuje izgubljeni dobiček. Toda tožeča stranka ni vtoževala plačila izgubljenega dobička za vsa leta od začetka izgubljanja dohodka, pač pa stroške, ki so potrebni za povrnitev njenega tržnega položaja pred izgubo slišnosti.

9. Pravni red kot pravno priznano bodočo škodo priznava le škodo zaradi izgubljenega dobička (prim. tretji odstavek 168. člena OZ) in za negmotno škodo (prim. 182. člen OZ). Noben zakonski predpis ne daje podlage, da bi tožeča stranka od tožene stranke lahko uspešno uveljavljala bodočo potencialno škodo, ki ji sploh še ni nastala kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pri tem višje sodišče še dodaja, da tožeča stranka višine zatrjevane škode tudi sicer ni izkazala: v postopku na prvi stopnji se je sklicevala na izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke S. J., kateremu pa sta obe toženi stranki izrecno nasprotovali. Dokaz po določbah ZPP je le izvedensko mnenje, ki ga je izdelal v konkretnem postopku postavljeni izvedenec, zato mnenje S. J. predstavlja le trditveno gradivo tožeče stranke, ne pa tudi dokaza za njene trditve. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji tudi sicer ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem, zaradi česar je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o nesklepčnosti zahtevka po višini.

10. Nepravilno je stališče pritožnika, da imajo vse pojavne oblike škode značilnost pravno priznane škode. Pravno priznana škoda je zgolj tista škoda, za katero pravo kot sankcijo določa odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da naše pravo ne pozna kategorije slišnosti in poslušanosti kot samostojne (premoženjske) kategorije. Tožeča stranka v tem postopku ni vtoževala nepremoženjske škode, zaradi česar pritožbene navedbe, ki se nanašajo na predmetno škodo kot na (ne)premoženjsko kategorijo, ne more biti upoštevne.

11. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je toženima strankama povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo, predstavljajo pa stroške sestave odgovora na pritožbo, posveta s stranko, materialne stroške, sodno takso za odgovor na pritožbo in DDV (prvotožena stranka) oziroma sestavo odgovora na pritožbo, obvestila stranki ter materialne stroške (drugotožena stranka).