TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornikov obsojenih K.S. in V.M. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Ker gre pri razlogih za sum za najnižji standard verjetnosti v kazenskem pravu, je informacija organov za notranje zadeve, da S. naprodaj ponuja večjo količino eksploziva skupaj z vžigalno vrvico in detonatorji, zadostovala za odreditev ukrepov po 150. členu ZKP.

Med tajnim policijskim sodelavcem (TPS) in obsojenim je moralo, da je preiskovalni sodnik lahko ugotovil razloge za sum, da je slednji z eno ali več osebami sodeloval pri izvršitvi kaznivih dejanj, priti do stika in pogovora o eksplozivu. Ob tem, ko je do teh kontaktov prišlo, TPS s tem ni nezakonito izvajal ukrepa, za katerega bi morala obstajati odredba preiskovalnega sodnika.

Posredni dokazi, kakršna sta poročilo o ugotovitvah tajnega policijskega sodelavca in poročilo o izvajanju tajnega opazovanja, lahko dejanske ugotovitve le utrjujejo, zaradi njihove manjše procesne vrednosti pa zgolj na njihovi podlagi dejanskega stanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

Obsojeni M., če bi ga kot tajnega sodelavca VOMO res vezala uradna tajnost, bi le-to v primeru, ko mu je zaradi kazenskega postopka grozil odvzem osebne svobode, v skladu z načelom skrajne sile lahko prenehal varovati.

Petindvajset kilogramov mešanice vojaških brizantnih razstreliv tudi po dosedanji sodni praksi nedvomno predstavlja veliko količino eksploziva (2. odstavek 310. člena KZ), saj je Vrhovno sodišče kot takšno opredelilo že bistveno manjšo količino eksploziva.