TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba R. T. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Storilec mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

V skladu z določbo drugega odstavka 66. čl. ZP-1 zoper druge odločbe sodišča prve stopnje (torej v primerih ko zahteva za sodno varstvo ni zavržena) storilec lahko vloži pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. čl. ZP-1, razen glede stroškov postopka organa, pristojnega za odločanje o prekrških, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo, je torej ostala v veljavi globa, ki jo je storilcu izrekel prekrškovni organ. Ker je bila le-ta izrečena v znesku, ki ga zakon predpisuje, pritožba zoper takšno sodbo ni dovoljena. Sklicevanje pritožnika na določbe prvega in drugega odstavka 154. čl. ZP-1 je zato brezpredmetno, saj ni izpolnjen tudi ta dodatni pogoj za pravico do pritožbe. Na zmotnost pritožnikovega stališča kaže tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-56/06 (Ur.l. št. 29/07) v kateri je med drugim zapisano: „Odločanje okrajnih sodišč o zahtevi za sodno varstvo je primerljivo z odločanjem drugostopenjskega organa o pravnem sredstvu. Z odločanjem v enotnem upravno-kaznovalnem postopku opravljajo sodišča vlogo instančnega organa in hkrati zagotavljajo sodno varstvo. Po vseh svojih značilnostih opravlja zahteva za sodno varstvo funkcijo pravnega sredstva, saj se z njo zagotavlja instančna kontrola. Sodišče v primeru zavrnitve zahteve za sodno varstvo odloči enako kot pred njim prekrškovni organ. Izključitev pritožbe zoper sodbo, s katero okrajno sodišče zavrne zahtevo za sodno varstvo in s tem potrdi odločitev prekrškovnega organa, zato ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva“.