TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob reševanju pritožbe zagovornice obd. D.M. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni:

- v krivdnem izreku tako, da se izreče, da je obd. D.M. z dejanjem, ki je opisano v izreku prvostopenjske sodbe, storil kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1,

- v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obd. D.M. ob uporabi omilitvenih določil 2. alinee 50. člena v zvezi z 2. točko 51. člena KZ-1 po drugem odstavku 206. člena KZ-1 izreče kazen

2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora.

Pritožba zagovornice obd. D.M. se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Ob preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je obdolženčevo ravnanje potrebno pravno opredeliti po novem od 1.11.2008 dalje veljavnem Kazenskem zakoniku - KZ-1. Iz načela zakonitosti v kazenskem postopku, kot je opredeljeno v 28. členu Ustave Republike Slovenije, med drugim izhaja, da morajo sodišča pri sojenju uporabiti zakon, ki je veljal ob izvršitvi kaznivega dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Ta ustavna določba je konkretizirana v drugem odstavku 7. člena novega Kazenskega zakonika (prej drugi odstavek 3. člena KZ), ki rešuje tudi situacije, ko se v času med izvršitvijo kaznivega dejanja in sojenjem zakon večkrat spremeni - v tem primeru se uporabi najmilejši od zakonov (upoštevajo se torej tudi t.i. interni zakoni). Prepoved retroaktivne uporabe kazenskega zakona torej ni absolutna, temveč velja le v situaciji, ko je novejši kazenski zakon za storilca strožji ali enako strog kot kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Če pa je kateri izmed novejših kazenskih zakonov za storilca milejši, ga je sodišče dolžno uporabiti. Za presojo, kateri zakon je milejši, sta se izoblikovali dve temeljni načeli: načelo konkretnosti in načelo alternativnosti. V skladu s prvim je vprašanje, kateri zakon je milejši, treba vselej obravnavati glede na konkretno dejansko stanje. Ni torej odločilno, kateri zakon je abstraktno gledano milejši, temveč kateri je milejši glede na institute, ki jih mora sodišče uporabiti v konkretni zadevi. To torej pomeni, da je potrebno izhajati iz konkretnega dejanskega stanja, ki se ga potem presoja glede na stari in novi zakon. Odločitev sodišča pa mora biti vedno enoznačna, kar pomeni, da je potrebno uporabiti bodisi stari, bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh (načelo alternativnosti).