TFL Vsebine / Pravni letopis

Prvi del prispevka je namenjen teoretični obravnavi naslovne teme. Predstavljena so splošna načela, ki morajo biti upoštevana pri urejanju načinov vročanja sodnih pisanj, težave, ki lahko nastanejo, če kraj, kjer naj se vročanje praviloma opravi, ni znan, ter okviri uporabe t. i. fikcije vročitve v pravdnem postopku. Sledi obravnava aktualne ureditve vročanja osebam z neznanim prebivališčem ter predstavitev razlik med ureditvijo vročanja fizičnim osebam, katerih dejansko prebivališče je neznano, in pravnim osebam, katerih dejanski kraj poslovanja je neznan. Avtorica naslovno tematiko razišče tudi na podlagi mednarodnih pravnih aktov, pomembnih na splošno za področje človekovih pravic ter specializiranih za vročanje. Nato opozori še na težave, ki lahko nastanejo zaradi neznanega prebivališča ali sedeža naslovnika pri določanju krajevne in mednarodne sodne pristojnosti. Drugi del prispevka je posvečen praktičnim problemom pri vročanju, ki so posledica (vsaj ob začetku postopka) neznanega dejanskega prebivališča ali dejanskega sedeža naslovnika sodnega pisanja. Avtorica opozarja na nejasnosti v ureditvi in se kritično opredeljuje do nekaterih zakonskih določb, pri tem pa predlaga možne rešitve, uporabne takoj ali kot podlaga za urejanje de lege ferenda.

The author first presents the fundamental principles that must be respected in regulating the service of judicial documents, the difficulties that can arise if the place where the service is normally performed is unknown, as well as the framework for the use of the so called fictitious service in civil procedure. Further, the author discusses the existing rules on the service of documents on persons with unknown domicile, and throws light upon the differences between the rules applying to natural persons and those applying to legal persons. This is followed by the examination of the title topic from the scope of the European and international legal sources. Finally, the author draws attention to the difficulties that can arise in defining the territorial and the international jurisdiction for the claims directed against a defendant of unknown real domicile or real place of business. The second part of the paper is devoted to the practical problems in relation to service, which are due to the fact that the real domicile or the real place of business of the defendant is unknown. The author draws attention to the incoherencies of the actual legislation and criticizes several legal provisions. After doing so, she proposes possible solutions, some instantly applicable and others as a basis for the future regulation.

Service of Court Documents to Persons with Unknown Residence De Lege Lata and De Lege Ferenda