TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija tožene stranke se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu 3.134,00 SIT in 1.900,00 SIT.

r a z s o d i l o

Reviziji tožene stranke se ugodi v delu, ki se nanaša na odločitev o višini odškodnine za strah, in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna plačati tožnici M. L.

743.954,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

6.000,00 SIT od 24.4.1996 dalje do plačila, 1.900 SIT od 6.3.1996 dalje do plačila, 5.000,00 SIT od 15.3.1996 dalje do plačila, 6.560,00 SIT od 30.7.1996 dalje do plačila, 21.300,00 SIT od 5.12.1996 dalje do plačila, 3.194,00 SIT od 16.12.1995 dalje do plačila in 700.000,00 SIT od 15.1.1998 dalje do plačila.

Pritožba tožene stranke se v presežku, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi."

Revizija tožene stranke se v preostalem, revizija tožeče stranke pa v celoti zavrneta.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 181.995,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi obrestmi od 23.12.1999 dalje do plačila.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili prvi odstavek 195. člena ZOR, ko sta odločili, da mora tožena zavarovalnica tožnici povrniti stroške zdravniških pregledov, čeprav so bili opravljeni v samoplačniški ambulanti, saj so nastali zaradi škodnega dogodka. Prav tako je neutemeljen tudi očitek tožene stranke, da sta sodišči v zvezi s plačilom odškodnine za potne stroške in poškodovana oblačila tožnici prisodili zamudne obresti od zapadlosti terjatve in ne od dneva sojenja. Glede na to, da je tožnica že v tožbi realno ovrednotila stroške, ki jih je imela s prevozi med zdravljenjem, in vrednost poškodovanih oblačil, sodišče ob sojenju ni ugotavljalo zneska, ki bi bil potreben, da bi si tožnica sama reparirala škodo po stanju, kakršna je bila ob povzročitvi škode. Zato je pravilno odločilo, da zamudne obresti ne tečejo od dneva sojenja, temveč od zapadlosti posamičnih terjatev.