TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožeči stranki morata prvotoženi stranki povrniti 579,85 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Meja med javnim (upravnim) in sodnim (civilnopravnim) varstvom je v tem primeru (ker tožnika kot uporabnika javne poti zahtevata odstranitev zidu, ki ju pri rabi ovira) zelo rahla. Ob izhodišču, da je kriterij razmejitve med upravno in sodno pristojnostjo tudi v odgovoru na vprašanje, ali gre za poseg v katero od civilnopravnih pravic ali za poseg v javno sfero, revizijsko sodišče meni, da tožečima strankama sodnega varstva le ni mogoče odreči. Cilj, ki ga s tožbo zasledujeta, je preprečitev, da bi (n)jima v bodoče še nadalje (na zgoraj opisan način) nastajala škoda; škoda pa je poseg v njuno civilnopravno (premoženjsko) sfero.

Revizijsko stališče, da status ceste (kategorizacija) ni pomemben z vidika uporabe 156. člena ZOR, ni pravilno. Javno pot je treba uporabljati skladno z njeno kategorizacijo. Zato je relevantna le tista večja škoda ali nevarnost njenega nastanka v smislu določbe prvega odstavka 156. člena ZOR, ki nastane pri uporabi javne poti, ki ni v nasprotju z dovoljenim načinom rabe oziroma funkcijo, to pa določa prav kategorizacija (pravilnost upravne odločbe o kategorizaciji ne more biti predmet presoje pravdnega sodišča - 13. člen ZPP in so neupoštevne revizijske trditve, da kategorizacija sporne poti ni pravilna). Bistvo splošne rabe je prav v tem, da javno dobro uporabljajo vsi pod enakimi pogoji, v skladu z namenom rabe in na običajen oziroma družbeno priznan način. Gre za pravico javnega prava.

Presoja, da oporni zid glede na krajevne razmere in običajno rabo sporne poti ni vir nevarnosti nastanka večje škode in da zato niso izpolnjene predpostavke za sodno varstvo tožečih strank po prvem odstavku 156. člena ZOR, je materialno-pravno pravilna. Na to presojo ne vplivata legalnost oziroma nelegalnost izgradnje opornega zidu ter protipravnost ravnanja toženih strank: tudi legalno zgrajen objekt je, če iz njega izvira večja škodna nevarnost za okolico, razlog za varstvo po 156. členu ZOR. Nepomembna je tudi tista škoda tožečih strank, ki je posledica uporabe ali nemožnosti uporabe vozil, za kakršna konkretna pot ni namenjena (npr. škoda na "prevelikih" vozilih zaradi oplaženja ob zid, povečani stroški poslovanja zaradi posamičnih primerov pretovarjanja tovora na manjša vozila). Nevarnost nastanka večje škode pa mora biti konkretna in realna in ne zgolj hipotetična, kakršna je npr. nevarnost, da velika gasilska vozila ne bi mogla hitro intervenirati ipd. (pri čemer se v slednjem primeru znova zastavi vprašanje javnopravnega ali civilnopravnega varstva).