TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornika obd. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obd. na prvi stopnji s pogojno obsodbo določena preizkusna doba zniža na štiri leta.

V ostalem se pritožba zagovornika obdolženca zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča druge stopnje.

 

Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri tem pa se ne potrudi navesti, katero konkretno kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Z navedbo, da bi morala biti predsednica senata izločena, očitno meri na kršitev iz člena 371/I-2 ZKP. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana in se pri tem v celoti sklicuje na tehtne razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo pri tem, ko je zavrglo zagovornikovo zahtevo za izločitev. Ker se zagovornik v pritožbi ponovno na navedeno zahtevo sklicuje, ne more biti uspešen. Pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo nekorektnega in arogantnega vodenja glavne obravnave, kot to skuša v pritožbi prikazati zagovornik, saj te navedbe nimajo nobene podlage v podatkih kazenskega spisa, glavno obravnavo pa je sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča vodilo v skladu z ZKP.

Neutemeljena pa je tudi pritožba, ko uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev kazenskega postopka, pri tem pa očitno meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da napadena sodba nima razlogov o pisnem zagovoru obdolženca oziroma so ti razlogi nejasni. Tudi ta kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje dalo pred zaslišanjem obdolženca na glavni obravnavi ustrezne pravne pouke, kot to izhaja iz list. št. 101 in 102 spisa, pri čemer je obdolženi izrecno povedal, da je pravne pouke razumel in da se ne bo zagovarjal. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje ravnalo tudi glede pisnega zagovora obdolženca, na katerega se v pritožbi sklicuje zagovornik. Po določbah prvega, drugega in tretjega odstavka 323. člena ZKP namreč sodišče vpraša obdolženca, ali se želi zagovarjati in ob pritrdilnem odgovoru tega zasliši na način, ki je določen za zaslišanje obdolženca v členih 227 do 233 ZKP. To pomeni, da se obdolženi zaslišuje v obliki neoviranega pripovedovanja o vseh okoliščinah, ki ga obremenjujejo ali so mu v korist, nato pa se mu lahko postavljajo vprašanja, da se izpolnijo vrzeli ali odpravijo nasprotja in nejasnosti v izpovedbi. V obravnavanem primeru pa obdolženi na poziv sodišča pisnega zagovora ni prebral sam, ampak ga je prebral njegov zagovornik, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pisnega zagovora ni mogoče šteti za zagovor obdolženca in ga je pravilno ocenilo kot stališče obrambe do obtožbe. Zato so pritožbene navedbe zagovornika v tej smeri povsem brez teže, še posebej zato, ker se je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi do pisnega zagovora opredelilo (člen 364/VII ZKP).