TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

 

Pravni interes za sodno varstvo je predpostavka vsake tožbe, čeprav je izrecno predpisan le pri ugotovitveni tožbi (2.odst. 187. čl. ZPP/77). Pri zatrjevanju upravnopravnega interesa tožnik prezre, da negotovost o veljavnosti pogodbe ne obstoji v razmerju do drugih dveh pogodbenikov, v tem sporu tožencev, temveč v razmerju do Republike Slovenije. Ta je namreč v upravnem postopku pogodbi odrekla veljavnost oziroma ugotovila, da je simulirana. Negotovosti med pravdnima strankama pa ni. To pa pomeni, da tožeča stranka nima pravnega interesa na ugotovitev veljavnosti pogodbe napram toženi stranki. Pritožnik zmotno meni, da sodišče s sodbo odloča o obstoju pravnega razmerja erga omnes, torej z učinkom do tretjih oseb. Nasprotno, pravnomočna sodba veže stranke spora (333.čl. ZPP/77) in sodišče samo (334. čl. ZPP), torej učinkuje le inter partes. To pa pomeni, da izdana sodba v konkretni zadevi ne bi imela učinka v razmerju do Republike Slovenije (oziroma upravnega organa, ki je vodil upravni postopek), saj se pravnomočnost nanjo ne bi raztezala. To pa dodatno kaže, da tožnik za uveljavljani ugotovitveni zahtevek (ki je z označitvijo strank začrtan tudi v subjektivnem smislu) nima pravnega interesa ter na pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da mora pravna negotovost o določenem pravnem razmerju, ki naj se z ugotovitveno tožbo ugotovi, obstajati v razmerju med strankama spora.