TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1. in 3. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Toženca bi morala po 10. členu ZJZ po pravilni ugotovitvi prvega sodišča organizirati prireditev tako, da bi bilo na njej poskrbljeno za red in da ne bi bila na njej ogrožena življenja in zdravje udeležencev prireditve. Krivdne odgovornosti za škodni dogodek bi se razbremenila le, če bi dokazala, da je poskrbela za red in varnost udeležencev prireditve, a je kljub izkazani profesionalni skrbnosti prišlo do škodnega dogodka. Ker ji po ugotovitvah prvega sodišča to ni uspelo, je odločitev o njeni krivdni odgovornosti pravilno oprta na 131. člen OZ v zvezi z 10. členom ZJZ.

Med starostjo tožnice in škodnim dogodkom oziroma škodo ni vzročne zveze. Ni deljene odgovornosti staršev zaradi zatrjevanega opuščenega nadzorstva staršev nad tožnico. Njihova (so)krivda bi bila lahko podana le, če njihova skrb ne bi bila prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja tedaj še mladoletne tožnice (po podatkih spisa je bila ob škodnem dogodku stara 15 let in pol) v situacijah, ki bi jih starši morali in mogli pričakovati. Ker je bila prireditev namenjena srednješolski mladini, za kakršne ni običajno spremstvo staršev, in ker se je tožnica po podatkih spisa tovrstnih prireditev v istem lokalu udeleževala že prej, so starši upravičeno zaupali ne le njej, da se bo obnašala razumno, pač pa, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, tudi pričakovali od organizatorja, da bo pravilno poskrbel za varnost tudi še mladoletnih obiskovalcev. Zato tudi pritožbeno sodišče ne najde osnove za deljeno odgovornost staršev in je treba ponovni pritožbeni ugovor v tej smeri zavrniti kot neutemeljen.