TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Po določilu pravila 1320 ODZ je za škodo, ki jo povzroči žival, odgovoren njen rejec, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo (pa ne gre za primer, ko je škoda nastala zaradi spodbujanja ali draženja živali). Za potrebno varstvo ali nadzorstvo pa je poskrbljeno, kadar je to takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Nadzorovanje psa mora biti prilagojeno konkretnim razmeram, v tem primeru razmeram na toženčevi domačiji z več družinskimi člani, katerih se je posluževal pri oskrbi in nadzorstvu psa.

Po ugotovitvah sodišča druge stopnje je izvedenec ugotovil, da so tožnici po pasjih ugrizih ostale brazgotine, ki estetsko motijo. Pri tem ni odločilno, kako je izvedenec zdravstvene stroke poimenoval nastale spremembe na vidnih delih tožničine kože, pač pa okolnost, kako se te spremembe kažejo navzven (da gre za brazgotine, ki estetsko motijo) in da oškodovanka zaradi tega duševno trpi.

Zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva odmere odškodnine na prvi stopnji. Namreč o taki škodi se sodi po dejanskem in pravnem stanju, ki sta obstajali na dan zadnje obravnave. Z odmero odškodnine pride povzročitelj škode v zamudo. Kadar pa sodišče druge stopnje na podlagi oškodovančeve pritožbe poseže v odločitev sodišča prve stopnje iz materialnopravnih razlogov, le korigira prvostopno odločitev, ki temelji na obstoječem stanju na dan zadnje obravnave. To stanje je tako pravnorelevantno tudi za odločitev, s katero se odškodnina zviša na drugi stopnji, kar pomeni, da posledice zamude nastopijo istočasno glede celotno priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo.