TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Z navedbo, da sodišče ni upoštevalo vseh pravil o odmeri kazni in okoliščin, ki so pri tem pomembne, vložnik ne zatrjuje kršitve kazenskega zakona, marveč izraža svoje nestrinjanje z višino izrečene zaporne kazni. Zaradi odločbe o kazni zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Glede na naravo kaznivega dejanja (3. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ) in dejstvo, da se je na glavni obravnavi čustveno močno prizadeta oškodovanka (obsojenčeva hči) sama sklicevala na vsebino uradnega zaznamka o obvestilih, ki jih je dala policiji - sodišče je uradni zaznamek tudi prebralo - in da nobena od strank takemu načinu njenega zaslišanja ni ugovarjala, po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za tak način osvežitve pričinega spomina, ki bi bil v nasprotju s pravili dokazovanja v kazenskem postopku. Dokazna vrednost takšne izpovedbe priče pa se presoja po načelu proste presoje dokazov (člen 18. ZKP).