TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožbama obtoženega B.B. in zagovornika obtožene A.Ž. se ugodi in se izpodbijana sodba Višjega sodišča v Kopru z dne 15.6.2005 spremeni tako, da se obtoženi B.B. in obtožena A.Ž. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i t a o b t o ž b e , da sta pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi družbi C. p.o. K. pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabila svoj položaj, pri tem pa je bila navedeni družbi pridobljena velika premoženjska korist in jima je šlo za to, da ji pridobita korist v taki višini s tem, da sta:

B.B. kot generalni direktor družbe C. p.o. K. skupaj s prokuristom te družbe P.V. dne 29.5.1996 v Kopru pomočnici generalnega direktorja C. za finančno-komercialno področje A.Ž. odredil, naj finančna sredstva, ki so jih vplačali ponudniki F. d.o.o. K. dne 12.4.1996 v znesku 26.806.866,00 SIT, B. d.o.o. K. dne 15.4.1996 v znesku 5.453.826,00 SIT in M. d.d. K. dne 15.4.1996 v znesku 35.315.609,00 SIT na žiro račun družbe ... K. d.o.o. K. kot varščine za nakup na javnem razpisu prodanih nepremičnin družbe C. p.o. K., uporabi kot enega od instrumentov za zavarovanje vračila pri C. najemu kratkoročnih kreditov pri Komercialni banki T. d.d. L. z dne 29.5.1996 in z dne 30.5.1996, pa je nato A.Ž. istega dne v ta namen odredila družbi K. d.o.o., naj navedene varščine izbranih ponudnikov prenakaže na žiro račun Komercialne banke T., kar je K. istega dne tudi storil, čeprav sta oba skupaj z V. vedela, da s sklenitvijo kupoprodajnih pogodb z izbranimi ponudniki ne bo nič, saj C. upnica Splošna banka K. d.d. ni pristala na izbris hipotek na navedenim uspelim ponudnikom prodajanih nepremičninah in je tedaj bilo jasno, da bo C. zaradi nemožnosti sklenitve pogodb z izbranimi ponudniki tem varščino moral vrniti, pa sta prav z odreditvijo zgoraj opisanega prenakazila varščin ob tedaj že večletni C. nelikvidnosti in nesolventnosti, ko na C. računu za vračilo varščin potrebnih sredstev tudi ni bilo, pa tako tudi ne sredstev za vračilo navedenih dveh kreditov Komercialne banke Triglav in ob vedenju, da bo ta banka svoje terjatve iz navedenih dveh kreditnih pogodb poplačala prav z v garancijo danimi ji zneski varščin na javnem razpisu uspelih ponudnikov, tem onemogočila vračilo teh varščin in hkrati prav za njih opisano uporabo pridobila C. premoženjsko korist v skupnem znesku 67.576.301,00 SIT, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov, proračun.

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ pomeni med gospodarskimi kaznivimi dejanji kaznivo dejanje, opredeljeno kot lex generalis ter hkrati opredeljeno tudi s klavzulo o subsidiarnosti (kaznivo dejanje je podano le v primeru, če niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja). Obtožencema se očita, da sta izrabila svoj položaj z namenom, da bi družbi C. pridobila premoženjsko korist, kaznivo dejanje po 234. členu KZ pa je omejeno le na povzročanje premoženjske škode upnikom. Tudi sicer med obema navedenima kaznivima dejanjema obstajajo vsebinske razlike, saj gre pri kaznivem dejanju po 234. členu KZ za odnose med dolžnikom in upnikom in sicer pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dolžnikova obveznost do upnikov nesporna, storilec kaznivega dejanja pa jo izigra. V obravnavani kazenski zadevi ni prišlo glede na opis kaznivega dejanja do neposrednega oškodovanja upnikov.

Voljni element pri direktnem naklepu pomeni najvišjo stopnjo trdnosti storilčeve volje v razmerju do uresničene posledice. V izpodbijani sodbi je sicer pravilna ugotovitev, da sta se obtoženca zavedala možnosti nastanka prepovedane posledice, da pa v nasprotju s presojo drugostopenjskega sodišča Vrhovno sodišče sprejema dokazno oceno, da sta v nastanek takšne posledice obtoženca le privolila. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče presodilo, da se lahko obtožencema očita le eventualni naklep v skladu z definicijo takšne oblike naklepa v 17. členu KZ, ni pa ju možno obremenjevati za direktni naklep, kot se zahteva za pravno opredelitev kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ.