TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1. Zahteva I.P., žene obsojenega O.P., za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

2. Zahtevi vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se glede obsojenih O.P. in J.B. ugodi, glede obsojenega Š.S. pa se izpodbijana spremeni po uradni dolžnosti tako, da se obsojeni Š.S., O.P. in J.B. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostijo obtožbe,

da:

I. je obtoženi Š.S. govoril vojaku P.Z., da se bodo ukinili komisarji po vzoru vojske zahoda in da je to politično popuščanje Ameriki, ter da se govori, kako mi ne ubogamo tujih držav v smislu notranje ureditve, ter da to očitno ni tako; da general Koča Popovič ni mogel dobiti od ZDA orožja brez popuščanja; da so komisarji odveč in jih je treba ukiniti. Nadalje je istemu vojaku dne 15.08.1951 govoril, da se duhovščina in cerkev preganjata in kot dokaz navedel, da je bilo pred vojno 2500 duhovnikov, danes pa da jih je okrog 500 po kaznilnicah in zaporih in da gremo po stopinjah ZDA; da kapitalizem ne bo odmrl in da živi v raznih oblikah; da Zakon o predaji tovarn delavcev ni nič drugega kot to, da bo manj uslužbencev ter mu je pripovedoval tudi vic na račun te predaje, da je sprejet v LOV, ampak to ni hotel, ker da bo vse dobro, ko bo odšel iz JLA. Nato mu je dne 07.09.1951 govoril, da ni čudno, da so obsojeni bogoslovci v Zagrebu bili za Paveliča, ker da so prej dobro živeli, poudarjal pa je, da so baje metali letake z znakom križa in U, da bi s tem pri vojaku P. izzval prepričanje, da so pravi obsojeni, da je Stepinac obsojen zato, ker je antikomunist in je pri izreku obsodbe imel čudovit govor, katerega je on prebral, ampak ga naš tisk ni objavil, kar je govoril v mesecu juliju 1951 vojaku B.Č.-ju Nato je 02.10.1951 govoril P.Z.-ju, da bo srečen, ko bo odšel iz JLA, ker komunisti trdijo, da svet ni nastal v sedmih dneh, kakor uči vera, a to zato, da bi ostali pokvarjeni, da bi delali kar hočejo, da jedo in pijejo, kar hočejo ter da se ne počutijo odgovorne pred bogom, ker če bi verovali, jim vest ne bi dovoljevala, da bi tako delali. Nato je isti osebi istočasno zaradi zadrževanja v JLA govoril, da ga v enoti zadržujejo namerno, da bi zamudil na študij bogoslovja in da je za to kriv njegov komandant, ki ga je imenoval z neprimernimi imeni.

Te iste razgovore je opravil tudi z drugim in tretjeobtoženim P.O. in B.J., ki sta mu pritrjevala, posebej je govoril obtoženemu P.O., naj se ne sekira zaradi velikih odkupov, ko mu je le ta govoril, da so odkupi veliki in kako ljudska oblast ne velja nič, ter da bo vse to hitro propadlo, poudarjajoč P.-ju in B.-ju, da o vsem, kar se pogovarjajo, z nikomer ne govorijo, ter da so naši prestopili na stran Amerike, da to vidijo že otroci in da bo naša vlada za pomoč v hrani in orožju odstopila Amerikancem Trst in slovensko Primorje, da naš tisk in oblast koristijo v reklamne namene uboj Luja Adamiča kljub temu, da je bil Adamič pokvarjen človek;

II. je obtoženi O.P., v razgovorih s prvoobtoženim S.Š. in tretjeobtoženim B.J. podpiral njuno sovražno izjavljanje ter v začetku junija 1951 govoril, kako je na terenu težko in da je ljudska oblast vzela vse kmetom, da to ni nikakršna ljudska oblast, ki kmetom jemlje življenjske potrebščine in pobira velike davke, da je pri nas revščina ter v primeru, da tako pri nas ostane, se mora zamenjati oblast, da se veseli, če bo njegova vas pripadla Italiji ali ameriški coni, v pismih, katere je pisal v tujino in domov, je navajal, da se v vojski ne da izdržati, da je lakota, da preganjajo Slovence, da on trpi in je v pismu, ki ga je pisal v začetku junija 1951 svojemu prijatelju v Argentino, navedel, da mu je v JLA težko, da preganjajo Slovence in jih silijo, da se učijo srbohrvatski jezik, da oni tam imajo vsega, ter da on tukaj trpi in tako blatil JLA in FLRJ;

III. je obtoženi J.B. v razgovorih, ki jih je 1951 leta vodil s prvoobtoženim in drugoobtoženim S.Š. in P.O. podpiral njuno sovražno izjavljanje, poleg tega je v razgovorih z njima drugoobtoženemu P.O. v začetku junija 1951 leta rekel, da bo zbežal v tujino, da preganjajo Slovence, ter podpiral obtožena S.Š. in P.O., ko sta onadva to govorila. Nato je v septembru 1951 leta rekel, da bo njegova vas pripadla Italiji oziroma ameriški coni, da mu je to všeč, ter da je pisal domov, da mu javijo, če bo kaj od tega in kdaj to bo. Svojim sorodnikom je pisal in lažno predstavljal življenje v armadi kot izredno težko, svoje nadrejene je imenoval kot neumne in osle, da so to osli, ki samo mučijo in zapirajo, da se na vojakih vrši pritisk, da odhajajo na progo Doboj - Banjaluka, ampak da se je od 400 prijavilo samo 20, in to najbolj neumnih, da je v vojski lakota, in da je on stalno lačen, in da je pred ostalimi obtoženimi in drugimi vojaki hvalil ameriško vojsko,

torej da so vršili propagando zoper gospodarske, politične in druge ukrepe ljudske oblasti z namenom, da se zruši oblast delavskega razreda in obrambna moč države,

s čimer naj bi storili kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ-51.

Obsojenci se oprostijo stroškov kazenskega postopka.

Iz splošnega razumevanja pojma propaganda in v KZ-51 določenih elementov kaznivega dejanja sovražne propagande je treba šteti, da je propaganda izražanje ali sporočanje določenih dejstev zaradi pridobivanja pristašev za neko aktivnost.

Medsebojnih pogovorov treh mladih ljudi, ki so služili vojaški rok v letu 1951 ne glede na večjo ali manjšo kritičnost do takratnih razmer v državi in vojski, ni mogoče šteti za propagando. Toliko bolj to velja za zasebna pisma svojcem ali prijateljem.