TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. O b r a z l o ž i t e v

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v znesku 382.515,22 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.3.1997 dalje do plačila, da pa ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko v znesku 747.328,20 SIT. Pod točko 3 izreka sodbe je zato odločilo, da je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki znesek 382.215,22 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.3.1997 dalje do plačila ter ji povrniti 87.210,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke (za plačilo obračunanih zamudnih obresti od neupravičeno prejetih zneskov v izvršbi od dneva, ko so bili posamezni zneski odtegnjeni z računa C. pa do dneva, ko je pooblaščenec toženca zneske vrnil - v višini 85.681,00 SIT), je zavrnilo, enako kot tudi zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti na prisojeno glavnico 382.215,22 SIT za čas od 30.8.1995 do vložitve tožbe. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se po zakonitem zastopniku pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. V pritožbi opozarja, da je bilo z odločbo carinarnice z dne 15.3.1995 odločeno, da se tožencu vrne znesek 500.000,00 SIT, toženec pa je že 10.5.1995 vložil izvršilni predlog za izterjavo tega zneska skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.7.1992 dalje do plačila. Sodišče je predlogu ugodilo dne 18.5.1995, že 19.5.1995 (pred prejemom sklepa o izvršbi) pa je tožeča stranka prostovoljno plačala tožencu znesek 500.000,00 SIT. Dne 25.5.1995 je zato toženec umaknil predlog za izvršbo za plačani znesek 500.000,00 SIT, ni pa umaknil predloga za izterjavo zakonitih zamudnih obresti na ta znesek, čeprav zanje sploh ni imel izvršilnega naslova. V izvršilnem postopku je prejemal posamezne zneske, tožeča stranka pa teh plačil ni mogla preprečiti, saj njena vložena pravna sredstva niso preprečevala vodenja izvršbe. Čeprav je bilo njenemu ugovoru s sklepom z dne 6.7.1995 ugodeno, sta bila z njenega računa odtegnjena še dva zneska. Iz takega poteka dogodkov po mnenju pritožnice izhaja, da tožena stranka ni bila poštena pridobiteljica denarja, zaradi česar bi sodišče pri odločitvi o zamudnih obresti moralo uporabiti 214. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, prvostopenjskemu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Ne oporeka ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na potek izvršilnega postopka in njegov konec. Opozarja pa, da je bila prisiljena iti v izvršbo, ker tožeča stranka 500.000,00 SIT ni hotela plačati prostovoljno. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ocenilo, da tožena stranka v izvršilnem postopku ni ravnala nepošteno kot ji to na drugi strani očita tožeča stranka. Zanesljivo je bilo ugotovljeno, da je prišlo do dvojnega plačila terjatve in da se je v zvezi z vrnitvijo denarja odvijal promet kot izhaja iz spisovne dokumentacije. Tožeča stranka je že v svojem dopisu z dne 21.2.1996 opozorila toženo stranko, da bo zaradi preplačila dolga vložila nasprotno izvršbo, te okoliščine prvostopenjsko sodišče ni ocenjevalo in zato ni ugotovilo, kakšen je pomen te okoliščine za izid obravnavane pravde. V dopisu z dne 7.2.1996 pa je tožena stranka tožečo stranko seznanila, da znesek 382.166,00 SIT zadržuje zaradi pobota, ker je smatrala, da tožeča stranka zato, ker je razpolagala z izkupičkom 500.000,00 sit od prodanega blaga, ki je bilo last tožene stranke, dolguje zakonite zamudne obresti tožencu. Tožena stranka si je torej z medsebojnim popuščanjem prizadevala sporazumno rešiti zadevo, vendar žal do poravnave ni prišlo. Tudi o tem sodišče ni zavzelo razlogov. Opozarja, da je bil izvršilni postopek s sklepom ustavljen dne 29.11.1996, po 59. čl. tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) pa bi morala tožeča stranka vložiti zaradi preveč plačanega zneska zahtevek za nasprotno izvršbo, kar pa ni storila in tudi ni upoštevala v 59. čl. določenega subjektivnega in absolutnega roka. Sodišče bi zato moralo tožbo zavreči. Če bi se tožeča stranka navedenega določila držala in bi pravočasno vložila zahtevek za nasprotno izvršbo, bi dosegla, da bi ji bil preveč plačani znesek vrnjen, pri tem pa ne bi dobila obresti in stroškov kot je to odločeno sedaj. Sodišče bi po mnenju pritožbe moralo ugoditi pobotnemu ugovoru toženca, ker gre za istovrstno terjatev. Toženec je smatral, da ni dolžan več dokazovati, da je carinarnica vodila zoper njega nepravilen postopek zaradi carinskega prekrška in da ga je morala ustaviti ter tožencu vrniti odvzete stvari ter povrniti škodo. Toženec ni bil spoznan za odgovornega, da je ravnal protipravno. Končno tega ni dokazala niti tožeča stranka in je soglašala z odločbo carinarnice ter v odločbi navedeno obvezo, da mora tožencu povrniti odvzete stvari. Ker je tožničin organ stvari prodal, je toženec upravičeno zahteval od izkupička 500.000,00 SIT obresti, ki bi jih vsak državljan ali dober gospodar lahko dosegel z vezavo pri banki. V konkretnem primeru gre za 747.328,20 SIT. Ker pa tožeča stranka tako ni ravnala in se ni obnašala kot dober gospodar, je toženca oškodovala. Res je, kar ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da je denar imela na svojem žiro računu, a bi denar lahko vezala. Predlaga razveljavitev sodbe. Pritožbi nista utemeljeni. K pritožbi tožene stranke: 3. odst. 59. čl. ZIP, ki je veljal v času, v katerem se je vodil izvršilni postopek, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek tožeče stranke, je res določal, da ne more dolžnik pred iztekom treh mesecev od dneva, ko je izvedel za razloge za nasprotno izvršbo oziroma pred iztekom enega leta od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek, uveljavljati svoje terjatve v pravdnem postopku. V konkretnem primeru je bil izvršilni postopek zaključen s sklepom 29.11.1996, tožba v zadevi pa vložena 6.3.1997, kar pomeni, da je subjektivni rok do vložitve tožbe potekel. Do izdaje sodne odločbe v obravnavani zadevi pa je potekel tudi absolutni rok, če bi ta prišel v obravnavanem primeru v poštev (česar pa pritožnica niti ne izkazuje), zato ni nobenega razloga, da prvostopenjsko sodišče o sporu ne bi meritorno odločalo. Pritožbene trditve tožene stranke v tej smeri so torej neutemeljene. Po oceni pritožbenega sodišča pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ugotovilo, da terjatev tožene stranke, ki jo je ta ugovarjala v pobot terjatvi tožeče stranke (in ki bi jo glede na naravo pobotnega ugovora tožena stranka lahko uveljavljala največ do višine terjatve iz tožbenega zahtevka tožeče stranke) pravilno odločilo. Toženec je svoj pobotni ugovor utemeljeval s trditvijo, da bi morala tožeča stranka, ki je prodala toženčevo blago, zaseženo v postopku carinskega prekrška, vezati, s čimer bi pridobila 747.382,20 SIT, toženec pa je za ta znesek prikrajšan. Toženčev pobotni ugovor je prvostopenjsko sodišče presojalo po dveh pravnih podlagah in sicer z vidika določil ZOR o neupravičeni obogatitvi, pri čemer je ugotovilo, da tožeča stranka na račun tožene stranke ni bila obogatena, saj je bil denar deponiran na žiro računu, in na drugi strani na podlagi morebitne odškodninske odgovornosti tožeče stranke za škodo, ki jo je toženec utrpel, ker s svojim denarjem v času, ko je bil ta zasežen, ni mogel razpolagati. Podlaga za tak zahtevek bi bila v 172. čl. ZOR o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij in 26. čl. Ustave Republike Slovenije, po kateri ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe s svojim protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo opravlja. Vendar pa morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjeni vsi elementi civilnega odškodninskega delikta; poleg škode tudi protipravnost ravnanja in vzročna zveza med ravnanjem organa in nastankom škode. Prav teh elementov pa toženec v svojem pobotnem ugovoru niti zatrjeval ni. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil postopek zoper toženca ustavljen potem, ko je dostavil medicinsko dokumentacijo, iz katere je izhajalo, da je bil v času prekrška neprišteven. Odločba o ustavitvi postopka, na katero pritožba opozarja, pa sama po sebi še ne predstavlja protipravnega ravnanja upravnega organa, saj bi moral toženec dokazovati nezakonitost postopanja carinskih organov oz. nezakonitost zasega blaga, česar pa v postopku ni niti zatrjeval, niti dokazoval. K pritožbi tožeče stranke: Tudi ta pritožba po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena. Zoper tožečo stranko je tekel izvršilni postopek zaradi plačila zneska 500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.7.1992 dalje do plačila. Kot je ugotovilo prvostopnejsko sodišče, je bila odločba, ki je tožeči stranki nalagala plačilo denarja tožencu, pravnomočna 26.4.1995, predlog za izvršbo vložen 10.5.1995, sklep o izvršbi izdan 18.5.1995, tožeča stranka pa je glavnico v višini 500.000,00 SIT plačala tožencu mimo izvršilnega postopka šele 19.5.1995. Res je sicer tožeča stranka (tedaj dolžnica) uspela v izvršilnem postopku s pravnimi sredstvi doseči razveljavitev sklepa o izvršbi v tistem delu, v katerem se je sklep nanašal na izterjavo zakonitih zamudnih obresti. Dejstvo pa je, da so bila vsa izplačila, od katerih sedaj tožeča stranka zahteva plačilo obresti s trditvijo, da je bil pridobitelj nepošten, opravljena na podlagi izdanega sklepa o izvršbi. Ta je bil v skladu s 1. odst. 199. čl. tedaj veljavnega ZIP poslan Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet že pred pravnomočnostjo, Agencija pa je sklep tudi izvršila. Toženec (tedaj upnik) je v izvršbi torej prejel tisto, kar mu je priznaval sklep o izvršbi in ga zato v trenutku prejema teh zneskov ni mogoče opredeliti kot nepoštenega pridobitelja. Obresti mu zato pripadajo v skladu z 214. čl. ZOR šele od dneva vložitve tožbe dalje. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

 

Odločba o ustavitvi postopka sama po sebi še ne predstavlja protipravnega ravnanja upravnega organa, saj bi moral toženec dokazovati nezakonitost postopanja carinskih organov oziroma nezakonitost zasega blaga, česar pa v postopku ni niti zatrjeval, niti dokazoval.