TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1.Tožba se v delu, ki se nanaša na drugo-toženo stranko A.A.A. v A., zavrže.

2.Zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo zoper drugo-toženo stranko se zavrže.

3.Tožba se v delu, ki se nanaša na prvo-toženo stranko B.B.B. v A., zavrne.

4.Zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo zoper prvo-toženo stranko se zavrne.

Sodišče je v upravnih sporih članici državne univerze na podlagi 58. člena Ustave, 2. alinee 2. odstavka 6. člena in 4. odstavka 10. člena ZVis že priznalo sposobnost samostojno vlagati tožbo v upravnem sporu. To pomeni, da je članica državne univerze tudi lahko samostojno tožena v upravnem sporu.

Državna univerza je avtonomna institucija na vseh področjih razen na dveh. Državna univerza ni avtonomna v ravnanjih na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko njeno ravnanje pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. In drugič: državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave to področje urejal zakon.

Načelo enakega dostopa do izobraževanja se nanaša tudi na dostop do doktorskega študija in pridobitve doktorskega naziva, kar je še posebej pomembno v tistih primerih, ko je pridobitev doktorskega naziva pogoj za zaposlitev, ker pride v tem primeru v okvir relevantnih določil tudi ustavna določba o enakosti dostopa do delovnega mesta (3. odstavek 49. člena Ustave). Odločitev o zavrnitvi predložene doktorske disertacije je brez dvoma odločitev o izgubi statusa študenta oziroma gre brez dvoma za odločitev o zadevi v zvezi s študijem. Zoper takšno odločitev ima zato stranka sodno varstvo v upravnem sporu (71. člen ZVis), kar pa še ne pomeni, da prizadeta stranka lahko uveljavlja kateri koli tožbeni ugovor zoper omenjeno dokončno odločitev. V tovrstnih upravnih sporih je presoja zakonitost izpodbijanega akta s strani sodišča omejena. Sodišče se namreč ne more oziroma ne sme spuščati v presojo procesa ocenjevanja članov komisije, razen kolikor tožnik ne vzpostavi domneve o obstoju diskriminacije na prepovedanih podlagah, česar pa tožnik v tožbi v konkretnem primeru ni uveljavljal.