TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se delno ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije, št. 416-4000/98 z dne 19. 5. 2004 se v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, odpravi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. 48211-012/98-4-51-89/06,17 z dne 5. 8. 1998 se v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, odpravi (v točki I/2) ter v tem delu odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe, do dneva plačila. V ostalem se tožba zavrne.

 

Med strankama ni spora o tem, da je bila tožniku v letu 1997 priznana davčna olajšava iz 39. člena Zakona o davku dobička pravnih oseb. Po presoji sodišča gre izključno za davčno kategorijo, katere razlago in vsebino je potrebno iskati predvsem in najprej v davčnem predpisu, ki je tako glede pogoja za priznanje davčne olajšave, kot tudi njene morebitne izgube, določen in nedvoumen. V kolikor bi davčni predpis predvidel, da je višina izkoriščene davčne olajšave odvisna od višine razporeditve dobička za udeležbo v dobičku, bi moralo biti slednje iz relevantnih zakonskih določb izrecno razvidno, kar smiselno velja enako tudi pri vprašanju podlage za razporeditev dobička za udeležbo v dobičku. Pri možnosti priznanja davčne olajšave v višini 40% gre za davčno ugodnost, ki zmanjšuje davčno osnovo. Že iz tega razloga ugodnosti ni mogoče razlagati širše, kot je dana. Ob določbah zakona, ki definirajo davčno olajšavo in način njene kasnejše izgube, bi se vsebina davčnih institutov, razlaganih na način, kot ga predlaga tožnik, tolmačila dejansko mimo davčnega predpisa in mimo namena zakonodajalca.