TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen1 Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o obmejnem prometu in sodelovanju ni v neskladju z II. razdelkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Člen 1 Sporazuma iz prejšnje točke ni v neskladju z 2. členom Ustave.

Po svoji pravni naravi spada Sporazum med tako im. teritorialne ali radicirane mednarodne pogodbe. To niso pogodbe o meji, temveč sporazumi o sodelovanju držav na določenih, najpogosteje na obmejnih območjih. Njihov predmet urejanja je lahko maloobmejni promet oseb, blaga ali storitev, varstvo, urejanje in uporaba vodotokov ter morja na obmejnem območju, varstvo obmejnih območij pred onesnaženjem, različne oblike sodelovanja obmejnih organov in mednarodne služnosti.Ker se Sporazum kot mednarodna pogodba o obmejnem režimu neposredno dotika vprašanja izvrševanja oblasti na obmejnem območju, je Ustavno sodišče opravilo presojo 1. člena Sporazuma glede na pomen II. razdelka Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevnju TUL) v zvezi z njeno določbo, da je meja med Slovenijo in Hrvaško meja "v okviru dotedanje SFRJ" in torej domnevno znana, vendar še ne konkretizirana v mednarodni pogodbi o meji in določena v naravi. Pomen II. razdelka TUL v delu, ki govori o meji med Slovenijo in Hrvaško, je Ustavno sodišče razlagalo na podlagi načela uti possidetis, ki je splošno priznano načelo mednarodnega prava in kot takšno zavezujoče tudi za Slovenijo. Z uporabo načela uti possidetis je Ustavno sodišče ugotovilo, da je s trenutkom nastanka suverene in neodvisne Slovenije njena nekdanja republiška meja s Hrvaško "v okviru dosedanje SFRJ" postala njena mednarodnopravno zaščitena državna meja.Ker gre pri Sporazumu za mednarodno pogodbo, ki še ni postala del notranjega pravnega reda Republike Slovenije, je Ustavno sodišče za njeno razlago uporabilo razlagalne določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 31. člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb (v nadaljevanju DKPMP). Ugotovilo je, da Sporazum, ki določa obmejno območje na kopnem in ki obsega naselja v Sloveniji in na Hrvaškem, zajeta v Prilogah A in B (1. odstavek 1. člena Sporazuma), dejansko sledi TUL in ob njeni razlagi, kot jo je podalo Ustavno sodišče, ni z njo v nasprotju.Tudi glede obmejnega območja na morju, ki je opredeljeno kot funkcionalna celota (tretji odstavek 1. člena) in se prostorsko ne ujema povsem z obmejnim območjem na kopnem, je Ustavno sodišče ugotovilo, da Sporazum ne prejudicira državne meje v nasprotju s TUL.Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da vprašanje, ali bo izvajanje sporazuma v praksi dejansko pripeljalo na določenih delih meje na kopnem do neke vrste "določitve" mejne črte, pa čeprav le za potrebe izvajanja Sporazuma, oziroma, ali bo takšno izvrševanje dejanske oblasti utegnilo poslabšati položaj Slovenije v morebitnih kasnejših pogajalskih postopkih, ni ustavnopravno, temveč politično vprašanje, katerega težo mora nase prevzeti Državni zbor pri odločanju o ratifikaciji Sporazuma.Ustavno sodišče je opravilo tudi oceno skladnosti 1. člena Sporazuma z 2. členom Ustave. Oceniti je moralo, ali so določbe Sporazuma, glede na predmet in namen Sporazuma, jasne, razumljive in nedvoumne in ali jih je mogoče uporabljati brez posebne razlage organov, pristojnih za njihovo izvajanje. Pri tem je upoštevalo, da sporazum ni dogovor o določitvi državne meje, temveč sporazum o obmejnem sodelovanju, in zato ne more urejati vprašanj, ki so sicer med državama lahko odprta. Druga odprta vprašanja med državama niso predmet tega Sporazuma in tudi ni njegov namen urejanje takih vprašanj. Ustavno sodišče je ugotovilo, da analiza Sporazuma pokaže, da njegove določbe odgovarjajo navedenim kriterijem, da so torej, ob upoštevanju njegovega namena in predmeta, skladne z 2. členom Ustave.Glede vprašanja, ali ne bo izvajanje 1. člena Sporazuma poslabšalo morebitnega položaja Slovenije v pogajanjih s Hrvaško, je Ustavno sodišče poudarilo, da pri ocenjevanju skladnosti 1. člena Sporazuma z 2. členom Ustave ni mogoče izhajati iz predpostavke, da bosta slovenski del Stalne mešane komisije in Vlada pri izvrševanju Sporazuma sprejemala odločitve, ki bi bile v škodo Sloveniji. Takšen morebitni pomislek ne predstavlja vprašanja ustavnosti (skladnosti z 2. členom Ustave), pač pa vprašanje zaupanja v izvršno vejo oblasti in političnega tveganja, ki ga ocenjuje Državni zbor kot zakonodajalec, in torej ne gre za vprašanje ustavnopravne ocene, ki bi bilo v pristojnosti Ustavnega sodišča.