TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Sodišče je na podlagi 13. točke 1. odst. 100. člena ZDR utemeljeno zaključilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu. Ker se je tožnik izmikal vročitvi dokončnega sklepa, mu je tožena stranka vročila delovno knjižico en mesec po sprejetju dokončne odločbe o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja. Zato se tožnik ne more sklicevati na to, da mu zaradi nevročitve dokočne odločbe disciplinskega organa delovno razmerje sploh še ni prenehalo. Nevročitev dokončnega sklepa je sodišče upoštevalo pri začetku teka roka za sodno varstvo in zavzelo stališče, da delavec ne more biti pri vložitvi tožbe prekludiran, če mu ni bila pravilno osebno vročena dokočna odločba disciplinskega organa. Na datum prenehanja delovnega razmerja pa nevročitev dokončne odločbe ne vpliva, če je delavec o načinu prenehanja delovnega razmerja drugače seznanjen. Za določitev datuma prenehanja delovnega razmerja je pravno pomembna okoliščina, da je bil tožnik s konkludentnim dejanjem seznanjen z odpovedjo in s pričetkom njenega učinkovanja, saj ni prihajal več na delo in je s tem dokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja (čeprav ni bil osebno vročen) pričel učinkovati. Sicer pa pozitivna delovno-pravna zakonodaja ne določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, kot je to včasih določal 113. člen Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 12/70, prečiščeno besedilo), ampak govori le o dokončnosti sklepov (1. odst. 100. člena ZDR).