TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in p o t r d i se sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka kot odgovorni urednik časopisa P. dolžna po pravnomočnosti sodbe v prvi naslednji številki časopisa P. objaviti v rubriki Pisma bralcev odgovor tožeče stranke z vsebino, ki je v celoti povzeta v izreku prvostopne sodbe. Glede na tak izid postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 86.220,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve zapisalo, da besedilo, ki bi ga moral toženec objaviti, ne ustreza pogojem, določenim v Zakonu o medijih (ZMed), saj se zahtevani odgovor ne nanaša povsem na (pred tem) objavljeno pismo v rubriki Pisma bralcev avtorja S.J., tožnica pa je v svojem odgovoru bila tudi žaljiva, tako izrazoslovje pa ne sodi v odgovor, ki bi ustrezal določilom ZMed. Po oceni sodišča prve stopnje mora biti odgovor po svoji vsebini le informacija in ne kaj več, za zadostitev pravice do odgovora pa bi zadostoval odgovor brez spornega uvoda.

Proti tej sodbi se je pritožila tožnica po svojem pooblaščencu. V pritožbi navaja, da sodišče ne razlikuje med žaljivostjo izrazov in izrekanjem kritike. Žalitev se lahko nanaša le na fizično ali pravno osebo, ne pa na stvar, zato izraz »ponižujoče za medij« ne more biti žaljiv. Tudi izraz »nekorektnost odgovornega urednika« ni žaljiv. Če pa je kritika prepovedana, je to druga stvar. V današnjem času se lahko kritizira predsednika države, vlado, sodišča, ne sme pa se javnih medijev, ki sami lahko kritizirajo, drugi pa njih ne smejo. Sodišče je pri pravnem standardu žaljivosti popolnoma zgrešilo. Nekorektnost pa se nanaša na dejstvo, da so P. dopustile polemiko s tožečo stranko s člankom, ki ga je objavila v drugem časopisu. Bralci P. se namreč niso imeli priložnosti seznaniti s člankom tožeče stranke v časopisu PO., zato je bila predstavljena le ena plat medalje. P. so namreč služile le za političen obračun s časopisom PO. in Krajevno skupnostjo P.. Besedni izraz »pritlehno maščevanje« pa se ne nanaša na tožečo stranko, pač pa na J., ki je tožnico kritiziral. Ta izraz za toženko ni bil sporen in ga je bila pripravljena tudi objaviti, kar izhaja iz njune korespondence in izjav na sodišču. Po drugi strani pa so bili brez težav objavljeni J. izrazi mnogo močnejši od tožeče stranke. Sodišče napačno razume 4. odst. 26. člena ZMed, ki dopušča navajanje dejstev in okoliščin, ki bistveno dopolnjujejo informacijo. Po mnenju pritožnice je kršena enakost pred zakonom, saj je eni strani dovoljeno vse, drugi pa nič. Ne gre za nobeno razpravljanje na osebni ravni, ampak je kritizirana tožena stranka kot urednik časopisa. Sodišče nadalje neresnično povzema, da naj bi bil toženec pripravljen objaviti odgovor brez uvodne tretjine prispevka. Tožena stranka je izrecno dejala, naj se brišejo prvi štirje stavki, ki se nanašajo na P., pa bo objavila odgovor. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, naj bi prva tretjina prispevka ne bila informativne narave, pritožba navaja, da je sodišče spregledalo dve stvari, in sicer, da je bilo J. pismo bralcev vse kaj drugega kot informativne narave, saj je izpovedal svoje mnenje o tožnici, in pa svoboda tiska in govora pomeni tudi izražanje svojih mnenj, za katere sodišče meni, da niso dopustna, razen če so v skladu z mnenjem P., ki jih sodišče ščiti. Pritožba še navaja, da sodišče napačno razume Toneta Frantarja, gre namreč preprosto za situacijo, da je bila tožnica kritizirana in želi objave odgovora na to kritiko. Na koncu pritožnica še navaja, da je zgrešen zaključek sodišča, da tožnica ni izkazala prizadetosti, saj iz spisa jasno izhaja, da je bila tožeča stranka imensko kritizirana s strani S.J. in vrednostno negativno označena. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev, katere naj ne bi bilo moč preveriti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ima sicer prav v delu, ki graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da so izrazi »ponižujoče za medij«, »nekorektnost odgovornega urednika«, »pritlehno maščevanje« žaljivi. Kot izhaja že iz zgornje obrazložitve, je tožnica v uvodnem delu svojega odgovora kritizirala uredniško politiko časopisa P., za katero je odgovoren toženec kot odgovorni urednik. Ni šlo za nikakršno kritiko na osebni ravni, na kar pravilno opozarja v pritožbi, ampak za kritiko njegovega, javnosti izpostavljenega dela. Izraza »ponižujoče za medij« in »nekorektnost odgovornega urednika« ne zadostita pravnemu standardu žaljivosti, saj po prepričanju tega sodišča ni mogoče šteti, da bi s tem lahko škodovala časti in dobremu imenu toženca. Prav ima tudi pritožba, da je bil izraz »pritlehno maščevanje« uporabljen v zvezi z J. člankom, torej v drugem delu tožničinega članka, tistem delu, katerega je bil toženec pripravljen objaviti. Tožnici je zato potrebno pritrditi, da njeni izrazi niso bili žaljivi.

Vsebina pravice do odgovora je določena v 42. členu Zakona o medijih (ZMed), ki v 1. odstavku določa, da je pravica do odgovora namenjena zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah, v 2. odstavku istega člena pa je določeno, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov odgovor na objavljeno informacijo, v katerem se z dokazljivimi navedbami zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji. V citiranem členu je torej začrtana dovoljenost vsebine odgovora, ki mora biti tak, da pomeni le reakcijo na informacijo, iz česar sledi, da je odgovor lahko le bistveno dopolnjevanje dejstev in podatkov, ki so bili v objavljeni informaciji izpuščeni in je zato sama informacija nepopolna. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, mora biti tudi zahtevani odgovor po svoji vsebini le informacija in ne kaj več.

V obravnavanem primeru je tožnica želela objavo odgovora v rubriki Pisma bralcev na pred tem v isti rubriki objavljen članek S.J., ki je po svoji vsebini predstavljal odziv na članek tožnice, ki ga je objavila v časniku PO. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da besedilo, ki bi ga moral objaviti toženec kot odgovorni urednik P., ne predstavlja take vsebine odgovora, kot je definirana v 42. členu ZMed. Tožničina zahteva za objavo odgovora namreč v uvodnem delu predstavlja njen komentar, mnenje, oceno uredniške politike časopisa, saj kritizira dopuščanje objave J. članka v časopisu P., kar pa glede na objavljeni J. članek, na katerega je tožnica želela odgovoriti in ki se prav v ničemer ne nanaša na uredniško politiko časopisa P., vsekakor ni zanikanje, bistveno popravljanje ali dopolnjevanje navedb o dejstvih in podatkih v (pred tem) objavljeni informaciji v smislu 2. odst. 42. člena ZMed. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da bi za zadostitev njene pravice do odgovora zadostoval odgovor brez spornega uvoda, zato niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi s 4. odst. 26. člena ZMed, da bi moralo sodišče upoštevati, da je dopuščeno navajanje dejstev in okoliščin, ki bistveno dopolnjujejo informacijo.

V 3. odst. 43. člena ZMed je določeno, da se glede odgovora smiselno uporabljajo določbe 31. člena istega zakona. V 31. členu ZMed je določeno, da mora odgovorni urednik objaviti popravek (smiselno torej odgovor), razen če (med drugim) zahtevani popravek ne navaja dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v obvestilu. Citirana določba torej pomeni pravno podlago za zavrnitev objave odgovora s strani odgovornega urednika. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil toženec pripravljen objaviti odgovor tožnice brez spornega uvoda, vendar tožnica na to ni pristala, zato je toženec zavrnil objavo odgovora v celoti, kajti 1. odst. 43. člena ZMed določa, da se mora odgovor objaviti brez sprememb in dopolnitev, razen pravopisnih popravkov.

Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da sodišče prve stopnje meni, da lastnih mnenj ni dopustno izraziti, razen če niso v skladu z mnenjem P. ter da je s tem kršena tožničina svoboda govora. Na tožničine trditve o kršitvi 39. člena Ustave RS (svoboda izražanja) je odgovorilo že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče s stališčem prvostopnega sodišča strinja. Pri tem pa pritožbeno sodišče še posebej poudarja (kar je nenazadnje navedel tudi toženec v odgovoru na tožbo), da je kritika uredniške politike lahko predmet samostojnega članka, ki bi bil neodvisen od tožničinega odgovora na J. članek, kateri z uredniško politiko časopisa ni polemiziral.

Pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče ni specificiralo stroškov postopka ter da ni mogoče preveriti kriterija, po katerem jih je prisodilo toženi stranki, niso utemeljene, saj je sodišče navedlo, katere stroške je v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo priznalo in višino le-teh, pri tem pa navedlo tudi pravno podlago, tako da je tudi odločitev o stroških sposobna preizkusa in je pravilna.

Kljub nestrinjanju z razlogi sodišča prve stopnje o žaljivosti izrazov v zahtevanem odgovoru pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz razlogov, ki so bili zgoraj obrazloženi. Pritožbeno sodišče je v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, medtem ko na pravno nerelevantne navedbe ni odgovarjalo. Pritožbeni razlogi torej niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.

Besedilo, ki bi ga moral objaviti toženec kot odgovorni urednik P., ne predstavlja take vsebine odgovora, kot je definirana v 42. členu ZMed. Tožničina zahteva za objavo odgovora namreč v uvodnem delu predstavlja njen komentar, mnenje, oceno uredniške politike časopisa, saj kritizira dopuščanje objave J. članka v časopisu P., kar pa glede na objavljeni J. članek, na katerega je tožnica želela odgovoriti in ki se prav v ničemer ne nanaša na uredniško politiko časopisa P., vsekakor ni zanikanje, bistveno popravljanje ali dopolnjevanje navedb o dejstvih in podatkih v (pred tem) objavljeni informaciji v smislu 2. odst. 42. člena ZMed. Kritika uredniške politike je lahko predmet samostojnega članka, ki bi bil neodvisen od tožničinega odgovora na J. članek, kateri z uredniško politiko časopisa ni polemiziral.