TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Odločitev sta sodišči nižjih stopenj oprli na pravno podlago, ki jo predstavljata prva dva odstavka 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list SRS, št. 17/78 s kasnejšimi spremembami) in ki se glasita: (1) Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. (2) Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali posameznih njegovih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela.

Revizijsko sodišče zaključuje, da sta sodišči druge in prve stopnje glede na dejansko in pravno stanje, obstoječe v času odločanja na nižjih stopnjah (12.12.1996 oziroma 14.5.1997) v zadevi pravilno odločili, pri čemer je v zvezi s pravno podlago opozoriti le na tedaj še veljavni 29. člen zakona o financiranju občin (Ur. list RS, št. 80/94 z dne 23.12.1994), ki se glasi: če se občini zaradi odškodnin po sodnih sklepih, odškodnin po zakonu o denacionalizaciji in odškodnin po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij, zniža zagotovljena poraba na prebivalca iz 20. člena tega zakona pod 88% zagotovljene porabe na prebivalca v državi, se ji zagotovijo dodatna sredstva za finančno izravnavo v višini razlike do 88% zagotovljene porabe na prebivalca. Navedeno določilo tako kaže, da je država že tedaj posredno prevzela pretežni del obveznosti, povezanih s plačevanjem odškodnin po drugem odstavku 145. člena ZIKS (in torej za čas, ko so občine postale zgolj lokalne samoupravne skupnosti in prenehale opravljati del tako imenovanih državnih funkcij).Zgoraj navedeni razlogi oziroma spremembe 145. člena ZIKS, omogočajo po presoji revizijskega sodišča naslednje zaključke: zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list RS, št. 10/98) uzakonja interpretacijsko vsebino odločbe ustavnega sodišča U-I-43/96. Spremenjene določbe navedenega zakona veljajo za vse nepravdne in pravdne postopke, ki niso bili pravnomočno končani do uveljavitve citiranega zakona (3. člen).

Interpretacijski poseg ustavnega sodišča v prvotno besedilo 145.

člena ZIKS z odločbo št. U-I-43/96, pa utemeljuje naslednji razlagi:

1. da je po nastanku občin (po zakonu o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij - Ur. list RS, št. 60/94) lahko zavezanka za plačilo obveznosti po prvotnem določilu 145. člena ZIKS, le država; ter 2. da okoliščina iz prve točke ne vpliva na veljavnost postopkov zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja v primerih, v katerih so doslej tekli zoper občine a) ker se v primerih, v katerih obstoji izvršilni naslov to je, ko je odločba že pravnomočna, šteje, da je obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo; b) v postopkih, ki so še v teku, pa stopi na mesto občine kot zavezanca Republika Slovenija. Zadnje navedeno stališče je (ob razlogih ustavne odločbe, da bi se preprečilo ponovne postopke in zagotovilo učinkovito uveljavljanje pravic upravičencev do odškodnine) torej mogoče razumeti le tako, da nesodelovanje države oziroma sodelovanje občin v primerih, ki so navedeni spredaj, ne vpliva na veljavnost do tedaj opravljenih postopkov oz. že pravnomočno zaključenih zadev. To pa dalje še pomeni, da te okoliščine v zadevah, ki so bile pravnomočno zaključene pred sprejetjem cit. ustavne odločbe in kakršen je tudi obravnavani primer, ne morajo vplivati na drugačno pravno presojo v revizijskem postopku od pobijane.