TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizije.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 1.817,64 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve tega sklepa do plačila.

Tožeča stranka nima zahtevka za plačilo nadomestila neposredno na podlagi 6. člena ZCen.

Vlada bi morala nadomestilo zagotoviti hkrati s sprejemom ukrepa določitve cen, kot je to določal drugi odstavek 6. člena ZCen. Vendar pa je (bila) v primeru nepravilnega ravnanja Vlade podana odškodninska odgovornost tožene stranke po prvem odstavku 26. člena Ustave Republike Slovenije, saj država odgovarja za delo svojih organov.

Pri ukrepih določanja cen oziroma ukrepih državne kontrole cen gre za dovoljen poseg države v svobodno oblikovanje cen na trgu in s tem v svobodno podjetniško iniciativo. Ker gre za intervenientne ukrepe države, je treba vsakič posebej oceniti, ali so podani pogoji za sprejem konkretnega ukrepa določitve cen. Vendar pa se utemeljenost uporabe ukrepa v posameznem primeru izmika pravni presoji, saj so argumenti za uporabo ukrepa v makroekonomski in mikroekonomski politiki, ki uravnava celotno nacionalno gospodarstvo in vključuje elemente predvidevanja, zaradi česar posamičnega ukrepa ni mogoče presojati iztrgano, temveč kot del organske celote položaja in razvojnih teženj gospodarstva. Zato (zaradi narave stvari) je zakonodajalec na tem področju prepustil izvršilni oblasti široko polje lastne presoje. Navedeno ni veljalo za zagotovitev nadomestila v primeru sprejetja ukrepa določitve cen (konkretno premij obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti osebnih vozil). Norma prvega odstavka 6. člena ZCen je bila namreč jasno opredeljena, saj je vsebovala kriterije za zagotovitev nadomestila. Zato je bilo ravnanje Vlade, ki je to normo izvajala, determinirano in ni dopuščalo arbitrarnosti.

V zvezi s poslabšanjem pogojev poslovanja se je tožeča stranka zavzemala za ožjo razlago, po kateri bi se presojala sprememba pogojev poslovanja samo glede zadevne podvrste zavarovanj, medtem ko se je revidentka zavzemala za širšo razlago, po kateri bi se presojala sprememba pogojev poslovanja zavarovalnice (zavarovalne družbe) kot take. Ker gre pri (državni) regulaciji cen za poseg v prosto gospodarsko pobudo (zaradi javne koristi), pa mora po oceni Vrhovnega sodišča prevladati tista razlaga, ki je prijaznejša do ponudnika regulirane storitve, torej ožja.