TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem, zavrnilnem

delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke se

delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka

spremeni tako, da se glasi: "1. Toženki Zavarovalnica T. d.d. in C.G.

sta dolžni v petnajstih dneh nerazdelno mld. tožniku J.L., poleg že

nakazane in na dan 2. 6. 2005 valorizirane odškodnine v znesku

9.304.014,13 SIT, plačati še odškodnino v znesku 11.895.985,87 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere,

zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 1. 1. 2002 do dneva

izdaje sodbe sodišča prve stopnje, in v višini predpisane obrestne

mere zamudnih obresti, za čas od prvega dneva po dnevu izdaje sodbe

sodišča prve stopnje dalje do dneva plačila. 2. Toženki sta dolžni

tožniku v petnajstih dneh povrniti pravdne stroške v znesku

969.370,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po

poteku paricijskega roka dalje do plačila." V preostalem se pritožba

toženk zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka mora toženkama v

petnajstih dneh povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku

139.983,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po

preteku paricijskega roka dalje do plačila. Tožeča stranka sama krije

svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Denarna odškodnina za negmotno škodo ni čista denarna terjatev,

temveč predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike

negmotne škode, zato bi moralo sodišče ob pravilni uporabi

materialnega prava upoštevati tudi realno vrednost že plačane

akontacije. Višje sodišče je pravdnima strankama prisodilo tudi

zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov postopka, vendar šele

od zamude dalje, torej od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Višje sodišče namreč ocenjuje, da načelno pravno mnenje Vrhovnega

sodišča Republike Slovenije z dne 26.12.1989 ne more biti več podlaga

za odločitev o teku zamudnih obresti. Po tem načelnem pravnem mnenju

je stranka, ki ima v pravdnem, nepravdnem in izvršilnem postopku

pravico do povračila stroškov postopka od nasprotne stranke,

upravičena tudi do obresti od teh stroškov po 1. odstavku 277. člena

ZOR, ki tečejo od izdaje odločbe sodišča, s katero je bila določena

obveznost plačila stroškov in njihova višina (Poročilo št. II/89,

str. 21). To mnenje je bilo sprejeto v času visoke inflacije. Zaradi

spremenjenih razmer zaradi zmanjšanja inflacije zlasti pa zaradi

prenehanja veljavnosti ZOR je treba na novo oceniti, ali je takšna

sodna praksa pravilna. Opozoriti je treba tudi, da je bil na podlagi

citiranega načelnega pravnega mnenja tudi dopolnjen Zakon o

izvršilnem postopku v letu 1990 in je v 20.a členu vseboval določbo o

plačilu zamudnih obresti, ki pa je sedaj veljavni ZIZ nima več. Zato

ni več pravne podlage za odločitev, da tečejo zamudne obresti od

stroškov postopka od izdaje odločbe sodišča dalje. Po 299. členu OZ

dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je

določen za izpolnitev. Rok 15 dni za izpolnitev prične teči od

vročitve odločbe dalje, zato lahko zamudne obresti od stroškov

postopka začnejo teči šele prvi dan po poteku paricijskega roka.