TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornikov obsojenega D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Pri telesnih poškodbah velja, da se ne dajo vnaprej odmeriti in se zato šteje, da je storilec, ki je zavestno in voljno napadel telo drugega, imel v naklepu tudi poškodbo, ki jo je z napadom dejansko povzročil (dolus generalis). Tako pravilo velja tudi za temeljno obliko posebno hude telesne poškodbe, medtem ko glede kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja za ugotovitev naklepa storilca v razmerju do odvzema življenja ne zadoščajo iste okoliščine, kot se kažejo pri splošnem naklepu v razmerju do telesnih poškodb.

Če obdolženec v svoji obrambi zatrjuje neko dejstvo (onus preferendi), slednjega ni dolžan dokazati, marveč je sodišče dolžno njegovo trditev preizkusiti. Če pa ostane obdolženec v pogledu dokazovanja pasiven, s tem prevzema tveganje, da bo sodišče o dejstvih sklepalo na podlagi izvedenih dokazov in da bodo zaradi njegove neaktivnosti dejstva, ki so mu v korist, ostala neugotovljena.