TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu pod točko I. izreka tako spremeni, da se sedaj glasi: Tožena stranka J. L. je dolžna plačati tožeči stranki A. G.

950.000,00 SIT z obrestmi po členu 277/1 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) od izdaje prvostopne sodbe dalje in ji povrniti stroške te pravde v znesku 144.689,00 SIT in sicer z obrestmi po členu 277/1 ZOR od zneska 127.307,00 SIT od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, od zneska 17.382,00 SIT plačane izvedenine pa z zamudnimi obrestmi od 3.1.1995 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

Sicer pa se pritožba v nespremenjenem, a izpodbijanem preostalem zavrnilnem delu pod točko I. zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki za njene pritožbene stroške 25.488,00 SIT v roku 15 dni pod izvršbo.

 

Glede na vse povedano pritožbeno sodišče meni, da ni šlo za napad s strani tožnika, temveč za obrambno reakcijo, saj se je napad s strani toženca že začel tedaj, ko je prišel v tožnikovo kopalnico, vpil nad tožnikom in ga porinil v vrata. Pri tem pa je potrebno upoštevati, kar je sicer prvostopno sodišče tudi storilo, da je bil napadalec dosti mlajši in močnejši od tožnika, ki je bil takrat star 65 let. Povsem logično je pritožbeno zatrjevanje, da je bilo v danih okoliščinah tožnika utemeljeno strah tako zase kot za vnukinjo. Glede na povedano se kot neprepričljiv izkaže očitek prvostopnega sodišča glede tožnikovega delnega sodelovanja v pretepu in glede njegove lahkomiselnosti, da si je toženca sploh upal udariti, poznavaje njegovo napadalnost. Ker torej tožnik za nastanek škode ni sokriv, zanjo 100% odgovarja toženec po 1. odstavku 154. člena ZOR.