TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se tožbeni zahtevek v delu, v katerem se zahteva ugotovitev, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika, storjeno v korist tožencev kot upnikov, to je sklenitev sporazuma o zavarovanju terjatve v obliki notarskega zapisa z dne 26. 2. 2003 v delu, ki se nanaša na terjatev upnice J. K. v višini 20.756.450,16 SIT in terjatev upnika M. K. v višini 7.963.530,59 SIT, s katerim je tožeča stranka dovolila toženi stranki za njeno terjatev zastavno pravico na nepremičninah, last tožnika,parc. št. 1811/2 – dvorišče v izmeri 239 m2, parc. št. 1813/1 – poslovna stavba v izmeri 693 m2 in dvorišče v izmeri 59 m2, parc. št. 1813/2 – zelenica v izmeri 289 m2, parc. št. 1813/16 – poslovna stavba v izmeri 117 m2, parc. št. 1815/1 – zelenica v izmeri 2585 m2, vpisanih pri Okrajnem sodišču na Ptuju, k.o. ... pri vl. št. 2702 kot sovložku, brez učinka proti stečajni masi, zavrne.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške celotnega postopka.

Tožeča stranka bi morala tožeča stranka v skladu z napotitvenim sklepom vložiti tožbo na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožencev ali pa se pritožiti zoper (napačen) napotitveni sklep. Vendar pa opustitev takega ravnanja sama po sebi še ne vodi do ugotovitve, da obstaja sporna ločitvena pravica. Po določbi šestega odstavka 143. člena ZPPSL bi moral o obstoju ločitvene pravice odločiti stečajni senat, ki pa je pri tem vezan na predlog ločitvenega upnika. Revident ne zatrjuje, da je bil tak sklep izdan, niti da ga je predlagal. Ker stečajni senat (očitno) ni odločil o obstoju ločitvene pravice, ima prednost pravnomočna odločitev o ločitveni pravici v tem postopku. Sicer pa je v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek izpodbojne tožbe objektivno identičen tožbenemu zahtevku na ugotovitev neobstoja hipoteke.

V času, ko sta toženca prijavila svoji ločitveni pravici, in v času, ko sta bili prijavljeni ločitveni pravici prerekani, zastavna pravica v njuno korist ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Začetek stečajnega postopka ne pomeni ovire za odločanje o vpisu v zemljiško knjigo, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer (1) da so pred začetkom stečajnega postopka izpolnjeni pogoji za vknjižbo in (2) da je pred začetkom stečajnega postopka vložen predlog za vpis (tretji odstavek 111. člena ZPPSL). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožeča stranka dovolila, da se pri spornih nepremičninah vknjiži hipoteka, in da sta toženca že pred začetkom stečajnega postopka predlagala vknjižbo hipoteke na teh nepremičninah. To pomeni, da bi toženca po začetku stečajnega postopka pridobila hipoteko na spornih nepremičninah. V tem primeru bi vpis učinkoval od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis hipoteke (5. člen ZZK-1). Vendar pa v obravnavani zadevi zaradi prodaje spornih nepremičnin v stečajnem postopku in posledične odreditve izbrisa plomb predlogov za vpis zastavne pravice do vpisa v zemljiško knjigo ni prišlo, je pa stečajna upraviteljica rezervirala sredstva od prodaje sporne nepremičnine za eventuelno poplačilo tožencev kot ločitvenih upnikov. Zato tudi ni zadržkov za zaključek, da sta bila toženca s sklenitvijo izpodbijanega sporazuma o zavarovanju terjatve privilegirana v razmerju do ostalih stečajnih upnikov.