TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbama okrožnega državnega tožilca in zagovornikov obdolženega Z.

B. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o pravni

kvalifikaciji in kazenski sankciji spremeni tako,

da se opisano ravnanje obdolženca pravno opredeli kot storitev dveh

kaznivih dejanj napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge

varnosti po I. odst. 303. člena KZ in se obdolžencu na podlagi 50.

člena KZ izreče

p o g o j n a o b s o d b a

v kateri se mu po I. odst 303. člena KZ za vsako kaznivo dejanje

določi kazen

6 (šest) mesecev zapora,

nakar se mu po določilih o steku kaznivih dejanj po 2. točki II.

odst. 47. člena KZ določi

enotna kazen

10 (deset) mesecev zapora,

ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preiskusni dobi 3 (treh) let ne

bo storil novega kaznivega dejanja.

V preostalih delih se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v

nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Ni bistvena stopnja subjektivnega občutka ogroženosti pri posameznem

oškodovancu, pač pa je bistvena že objektivno izrečena resna grožnja

s strani obdolženca. Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta

opravlja naloge javne varnosti po 303. členu KZ je uvrščeno v

poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir, zato je ratio tega

kaznivega dejanja omogočiti policistom nemoteno opravljanje nalog

javne varnosti ali čuvanja javnega reda in so zaključki

prvostopenjskega sodišča glede ogroženosti pravilni. Navsezadnje pa

to izhaja tudi iz jezikovne primerjave s kaznivim dejanjem ogrožanja

varnosti po I. odst. 145. člena KZ (ki je uvrščeno v poglavje

kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine), kjer je kot

zakonski znak poleg resne grožnje določena tudi subjektivna osebna

ogroženost oškodovanca z besedno zvezo "kdor ogrozi varnost kakšne

osebe", medtem ko po I. odst. 303. člena KZ za obstoj kaznivega

dejanja zadošča zgolj resna grožnja.