TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Iz 3. odst. 11. čl. pogodbe o zaposlitvi izhaja, da mora tožena stranka plačati tožniku nadomestilo (zaradi omejitve iz konkurenčne klavzule) le, če se ob prenehanju delovnega razmerja odloči, da bo klavzulo sploh uveljavljala. Takšna določba omogoča enakomerno obremenjenost obeh subjektov dogovora o konkurenčni klavzuli; odločitvi delodajalca, da bo uveljavljal konkurenčno klavzulo, v dveh delovnih dnevih od odpovedi delovnega razmerja, sledi plačilo nadomestila. Tolmačenje tožeče stranke obremenjenosti obeh subjektov oz. uveljavitve načela ekvivalence v odplačnih pogodbenih razmerjih ne zagotavlja. Po tem tolmačenju namreč tožeča stranka v skladu s pogodbeno določbo niti ne uveljavi konkurenčne klavzule in za spoštovanje omejitev delavcu ne plača nikakršnega nadomestila, pa čeprav bi bila v skladu s pogodbo to dolžna storiti v 15 dneh od prenehanja delovnega razmerja. To bi pomenilo, da je delavec nezaščiten, da za spoštovnje konkurenčne klavzule ne prejme nobenega nadomestila, tožeča stranka pa se lahko kadarkoli spomni uveljaviti omejitev iz konkurenčne klavzule. To tolmačenje je nesprejemljivo, upoštevajoč tudi razloge odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-51/90 z dne 14.5.1992.