TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

O b ra z l o ž i t e v : Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika zoper začasno odredbo z dne 1.10.199, s katero se je Občini X prepovedalo izplačilo, v svojem proračunu namenjenega zneska 10.000.000,00 SIT za izgradnjo Župnijske cerkve v X, dolžniku ... uradu X in to začasno odredbo razveljavilo. Ugotovilo je, da upnik ni izkazal nevarnosti po 2. odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), da bi z začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, pa sploh ni zatrjeval.

Zoper sklep se je pritožil upnik zaradi bistvene kršitve določb izvršilnega postopka. Zatrjuje, da je tako kot je izkazal verjetno obstoj svoje terjatve tudi verjetno izkazal, da bo izvršba zoper dolžnika otežkočena oziroma neuspešna, če bi Občina X iz svojega proračuna dolžniku izplačala znesek 10.000.000,00 SIT. Ko bo dolžnik dobil navedeni denar ga bo porabil bodisi za druge izvajalce ali za druge izdatke. Z začasno odredbo pa tudi ne bo dolžnik pretrpel nobene škode, saj se bodo proračunska sredstva le začasno blokirala, njihov namen pa ostane nespremenjen. Dolžnik skuša enostransko prikazati nekvaliteto upnikovih del z namenom, da se izogne plačilu in zavlačuje z izpolnitvijo svoje obveznosti. Zato meni, da je njegova začasna odredba utemeljena. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča spremeni tako, da se ugovoru dolžnika zoper začasno odredbo ne ugodi, njemu pa prizna stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni bistveno kršilo določb izvršilnega postopka. Po 270. členu ZIZ mora upnik poleg tega, da izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala, kar je upniku uspelo, tudi verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik razen gole trdtive, da je dolžnikovo ravnanje tako, da bo onemogočil izterjavo terjatve, ne da bi navajal kakšno je to njegovo ravnanje v predlogu za izdajo začasne odredbe, ni izkazal, da bodisi odtujuje, skriva ali kakorkoli drugače razpolaga s svojim premoženjem, kar bi kazalo na to, da bo terjatev upnika onemogočena ali precej otežena, zaradi česar naj bi se prepovedalo dolžniku izplačilo zneska 10.000.000,00 SIT, ki je v proračunu Občine X za leto 1999 namenjen za izgradnjo ... cerkve v ... Soglašati je s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da bo tudi Občina prispevala proračunska sredstva za izgradnjo cerkve, še ne pomeni, da dolžnik nima na razpolago tudi drugih sredstev, sicer pa se tudi ne zatrjuje, da bi bil doslej tožnik kakorkoli ravnal tako, da bi onemogočil ali otežil upnikove terjatve. Pri izkazu nevarnosti pa mora iti za tako imenovano subjektivno nevarnost, ki je v tem, da je dolžnik poskušal s konkretnimi dejanji oziroma z opustitvami razpolagati s premoženjem, s ciljem onemogočanja ali otežitve izterjave. Zato bi bila preprečitev dolžniku pridobiti proračunska sredstva, preuranjena. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ. V pritožbi sicer še navaja, da dolžnik z začasno odredbo sploh ne bo pretrpel nobene škode, ker bi bila proračunska sredstva samo začasno blokirana, njihov namen pa ostane nespremenjen, vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da podlaga upnikovega predloga za izdajo začasne odredbe ni bila trditev, da bi s predlagano začasno odredbo dolžnik pretrpel le neznatno škodo ali nobene škode, zato takšna pritožbena trditev pomeni spremembo predloga za izdajo začasne odredbe, ki pa v pritožbenem postopku ni več mogoča. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče meni, da blokiranje občutno visokih denarnih sredstev kot so predmetna, samo po sebi še ne pomeni, da bi dolžniku lahko nastala le neznatna škoda. Sicer pa je tudi nastanek le neznatne škode treba verjetno izkazati, česar pa kot rečeno upnik ni niti zatrjeval, še manj pa kot verjetno izakazal.

Pritožbo upnika je zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo na podlagi 366. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

Upnik bo moral sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bil uspešen. Dolžnik mora namreč upniku na njegovo zahtevo povrniti le stroške, ki so bili potrebni za izvršbo kot to določa 5. odstavek 38. člena ZIZ. Ker pritožbeni stroški za izvršbo glede na neuspeh upnika niso bili potrebni stroški za izvršbo, jih bo moral nositi sam. Odločitev o tem je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

 

Ker upnik, ki je sicer izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji, ni verjetno izkazal tudi nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je to le pavšalno zatrjeval, ne pa tudi verjetno izkazal s konkretnimi dolžnikovimi ravnanji, ni pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.