TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

: Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem obsodilnem delu in v stroškovnem izreku sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva v obsegu razveljavitve vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ji je za nepremoženjsko škodo, nastalo v škodnem dogodku - prometni nesreči, dne x.y. 1994, ko se je kot voznica osebnega avtomobila, last J.J., ki pa je bil zavarovan proti škodi po AO plus pogojih pri toženi stranki, poškodovala v naselju G.K.

dosodilo odškodnino v znesku 6,700.000,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izreka prvostopne sodbe, dne 1. 10. 1996 dalje, do plačila.

V presežku za nadaljnji zahtevani znesek 300.000,00 SIT iz naslova skaženosti pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki še je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške, v znesku 412.005,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila v 15 dneh, pod izvršbo.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, in sicer zaradi bistvene kršitve procesnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se naj v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vendar pred drugim senatom.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem nasprotuje pritožbenemu navajanju in predlaga njeno zavrnitev, ker je neutemeljena ter potrditev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsodilnem delu.

Pritožba je utemeljena.

V čem vidi pritožba bistveno kršitev pravdnega postopka sploh ne pove. Preizkus zadeve pa tudi ni pokazal, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo kakšno absolutno bistveno kršitev postopka, na katero je pritožbeno sodišče vselej dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP).

Vendar je bilo potrebno slediti pritožbi zgolj zaradi uveljavljanja nove pritožbene trditve, ki je v smislu 352. člena ZPP, še vedno upoštevna v pritožbenem postopku. Gre za zavarovalno vsoto, do katere višine je tožena stranka dolžna povrniti oškodovankino škodo. Sodna praksa je zavzela stališče, da je zavarovalnica dolžna povrniti oškodovanki škodo največ do višine zavarovalne vsote, ki je veljala v času škodnega dogodka, valorizirane na čas, ko se odškodnina odmerja, to je na dan izdaje prvostopne sodbe (pravno mnenje sprejeto na občni seji VS RS, dne 29. 5. 1985). Tudi sedaj veljavni Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, določa v 19. členu obveznost zavarovalnice do višine zavarovalne vsote, veljavne na dan škodnega dogodka. Ker je tudi očitno, da je med pravdnima strankama sporno, do katere zavarovalne vsote je bilo v letu 1994 sklenjeno konkretno in obravnavano AO plus zavarovanje, kot to izhaja iz tožničinega odgovora na pritožbo, bo treba v ponovljenem postopku na prvi stopnji to natančno raziskati in ugotoviti ter šele nato v zadevi ponovno odločiti.

Glede na obrazloženo se je moralo odločiti, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (člen 370 ZPP). Razen izpodbijanega obsodilnega dela izreka se je tudi razveljavilo stroškovni izrek prvostopne sodbe, ker je stroškovni zahtevek akcesornega značaja in se bo tedaj o pravdnih stroških moralo na novo odločiti, upoštevaje doseženi uspeh pravdnih strank v tej pravdi (154. in 155. člen ZPP). Ni pa prav nobenega tehtnega razloga, da bi se naj zadevo vrnilo v ponovno razsojo pred drugim senatom. Takšnemu pavšalnemu in docela neargumentiranemu predlogu tožene stranke v njeni pritožbi, pritožbeno sodišče seveda ni sledilo.

Izrek o pritožbenih stroških in stroških odgovora na njo je utemeljen v tretjem odstavku 166. člena ZPP.

Določbe ZPP so bile uporabljene kot pravna pravila.

 

Sodna praksa je zavzela stališče, da je zavarovalnica dolžna povrniti oškodovanki škodo največ do višine zavarovalne vsote, ki je veljala v času škodnega dogodka, valorizirane na čas, ko se odškodnina odmerja, to je na dan izdaje prvostopne sodbe (pravno mnenje sprejeto na občni seji VS RS, dne 29. 5. 1985). Tudi sedaj veljavni Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, določa v 19. členu obveznost zavarovalnice do višine zavarovalne vsote, veljavne na dan škodnega dogodka.