TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Sprememba tožbe je institut, ki tožniku omogoča tudi popravek napačno postavljenega tožbenega zahtevka.

Sodišče je bilo v pravdi vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil toženec obsojen kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 2. točki 257. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Zato ni moglo drugače kot sodišče v kazenskem postopku ugotoviti, da je tožnica vedela za vsebino listine, ki jo je podpisala, oziroma za dogovor med tožencem in njenim pokojnim možem, saj je preslepitev drugega o vsebini listine zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je toženec obsojen.

tekst :

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 711,82 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

O b r a z l o ž i t e v:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba med M. R. kot prodajalcem in tožencem kot kupcem neobstoječa in nima nobenih pravnih učinkov ter da se izjava tožnice, da priznava zahtevek toženca, podana na zapuščinski obravnavi dne 28.06.2006 v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Krškem, razveljavi. Poleg tega je ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na toženčevo ime v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Krškem pod opr. št. Dn 3718/2006 neveljavna in nična, in se pri parc. št. 161, 1176/37, 1176/43, 1364, 1356, 1355 in 1354, vse pri vl. št. 20 k.o. S., vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z izbrisom vknjižbe pod opr. št. Dn 3718/2006 in vknjižbo lastninske pravice na ime M. R.. Toženec je dolžan navedene nepremičnine prepustiti v neposredno in izključno posest tožnici v roku 15 dni ter ji plačati pravdne stroške v znesku 5.185,04 EUR v istem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oboje pod izvršbo. Ostale glavne in podredne zahtevke tožeče stranke je zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je dovolilo spremembo tožbe, podano v pripravljalnem spisu z dne 03.01.2007 (pravilno 2008) in 13.05.2009. Sodišče je izdalo še začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo vsako poseganje v navedene nepremičnine, zlasti sekanje gozda in uporabo zgradb. V primeru nespoštovanja te obveznosti je dolžan plačati denarno kazen v znesku 4.172,93 EUR.

Zoper navedeno odločbo se je pritožil toženec, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbami ZPP dovolilo spremembo tožbe, ki ji je toženec izrecno nasprotoval. Od vložitve tožbe do spremembe tožbenega zahtevka se niso pojavili nobeni novi dokazi ali dejstva, za katere tožnica ne bi vedela. Zato sprememba nakazuje, da je bil prvotni tožbeni zahtevek napačno postavljen in jo je sodišče dovolilo na škodo toženca. Tudi sicer pa je iz obrazložitve sodbe razvidno, da se je sodišče zelo enostransko postavilo na stran tožnice, ki je navidez nemočna starka, potrebna pomoči. V tem postopku je trdila, da ji je toženec znesek v višini 1.500.000,00 SIT izročil kot najemnino, hkrati pa ji je uspelo v drugi pravdi ta denar izterjati, saj je trdila, da ji ga je izročil brez vsake pravne podlage. Ta znesek ji je v resnici izročil kot preostanek kupnine za nepremičnine, ki jih je v letu 1995 kupil od njenega pokojnega moža, ker je trdila, da je tudi ona prispevala k ohranjanju premoženja. Sicer pa je pred odvetnikom D. Š. in sodnico, ki je vodila zapuščinski postopek, jasno izjavila svojo voljo, da tožencu priznava lastninsko pravico na nepremičninah. Ne glede na to, da je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je podpis na kupoprodajni pogodbi tožničin in ne prodajalčev, to še ne pomeni, da za pogodbo ni vedela, saj bi bilo sicer nesmiselno, da bi to priznala pred odvetnikom in sodnico. Pred zapuščinsko obravnavo je prejela pisno prijavo terjatve do zapuščinske mase z zahtevkom za priznanje lastninske pravice, ta zahtevek pa je bil podan tudi na zapuščinski obravnavi, tako da je tožnica dobro vedela, kaj priznava. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem prič sodnice M. B. in odvetnika D. Š.. S tem, ko tega ni storilo, je toženca neenakopravno obravnavalo. Opraviti bi moralo tudi poizvedbe pri CSD K., ki jih je predlagal toženec, da bi se ugotovilo, da je tožnica klicala tja in zahtevala, naj ga obvestijo o smrti njenega moža, ter da naj toženec poskrbi za pogreb njenega moža in vse ostalo. S kupoprodajno pogodbo iz leta 1995 se je namreč zavezal, da bo skrbel za oba. Opustitev izvedbe tega dokaza brez obrazložitve pomeni bistveno kršitev določb ZPP, pa tudi dejansko stanje je z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov nepopolno ugotovljeno.

Protispisni pa so podatki napadene sodbe o tem, kdaj je tožnica izvedela za sklep o dedovanju, ki ga izpodbija. Čeprav je v zapisniku o zapuščinski obravnavi z dne 28.06.2006 navedeno, da bo sklep izšel pisno, je bila takoj zatem sestavljena izjava tožnice, da se odpoveduje pravici do pritožbe zoper ta sklep, torej je dobro vedela, kakšen sklep je bil izdan. Sklep je bil takoj po zaključku postopka napisan in izročen tožnici in tožencu. Izpodbojna tožba, ker je bila vložena dne 04.10.2007, je zato prepozna. Toženec je skladno z 42. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju in ne šele z vpisom v zemljiško knjigo, zato nastala spornost pogodbe iz leta 1995 na pridobitev lastninske pravice ne more imeti vpliva.

Sodišče pri zavrnitvi drugih glavnih in podrejenih zahtevkov ni navedlo, kateri so to. Zato jih ni mogoče identificirati in ni mogoče zaključiti, da je bilo odločeno o vseh zahtevkih tožnice. Torej sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke. Nedopustno pa je tudi, da pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da ni uspela s preostalimi zahtevki. Izrek sodbe pod II/4 pa nasprotuje razlogom sodbe, saj sodišče priznava veljavnost najemne pogodbe z dne 06.04.2006, sklenjene med pravdnimi strankami, tudi tožnica je izpovedala, da ji je bila najemnina po tej pogodbi plačana, zato je sodišče nepravilno odločilo, da mora toženec izročiti tožnici vse nepremičnine v posest, saj ima tožnik veljavno najemno pogodbo za 10 let. Presoja te pogodbe ni bila zahtevana, zato je s presojo, da je pogodba v nasprotju s predpisi, sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz enakih razlogov je neutemeljena tudi začasna odredba. Zato toženec predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sprejete odločitve tako, da spremembo tožbe in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne ter da se začasna odredba razveljavi, podrejeno pa, da sodbo in sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožnica je pravočasno odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sprememba tožbe je institut, ki tožniku omogoča tudi popravek napačno postavljenega tožbenega zahtevka. Dovolitev spremembe s strani sodišča ni pogojevana s tem, da bi se po vložitvi tožbe pojavili nova dejstva ali dokazi, za katere tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni vedela. Sodišče spremembo dovoli, tudi če nasprotna stranka nasprotuje, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odstavek 185. člena ZPP). V tem primeru je bilo temu pogoju zadoščeno, saj so kasneje postavljeni oziroma spremenjeni tožbeni zahtevki služili le zajetju vseh možnih situacij, kar pomeni, da tudi zavrnitev nekaterih izmed njih ne bi onemogočila tožnici, da ponovno vloži tožbo, s katero bi bil v končni fazi rezultat enak. Zato je bila dovolitev spremembe v izogib novim pravdam smotrna.

Sodišče je bilo v tej pravdi vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil toženec obsojen kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 2. točki 257. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Zato ni moglo drugače kot sodišče v kazenskem postopku ugotoviti, da je tožnica vedela za vsebino listine, ki jo je podpisala, oziroma za dogovor med tožencem in njenim pokojnim možem, saj je preslepitev drugega o vsebini listine zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je toženec obsojen. Sodišče je zato v pravdi na takšno ugotovitev vezano. Sodišče prve stopnje je tudi sicer zadovoljivo obrazložilo, zakaj je pri ugotavljanju dejanskega stanja verjelo tožnici, tako glede pogovora z odvetnikom D. Š. kot glede vseh okoliščin zapuščinskega postopka. Izvedba dokaza z zaslišanjem dodatnih prič je bila torej pravilno zavrnjena kot nepotrebna. Enako velja za opustitev poizvedb pri CSD K., saj je za to pravdo nerelevantno, na čigavo pobudo je toženec poskrbel za pogreb tožničinega moža. Glede teka roka za izpodbijanje tožničine izjave, dane v zapuščinskem postopku, pa toženec ni uspel dokazati, da je bil sklep o dedovanju tožnici sploh kdaj vročen, v spisu se nahajata zgolj vročilnici za D. Š. in DU B.. Zaključek sodišča prve stopnje je zato smiseln in sprejemljiv. Tožencu z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena pravica do enakega obravnavanja v postopku pred sodiščem, saj sodišče ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi stranke ne dokazujejo pravno relevantnih dejstev ali dejstev, ki so že zadostno izkazana z drugimi dokazi.

Navedbam toženca, da ni mogoče identificirati zahtevkov, ki jih je sodišče zavrnilo, ni mogoče pritrditi. Sodišče je jasno oblikovalo izrek in je iz njega jasno razvidno, katerim zahtevkom je sodišče ugodilo, preostale pa je zavrnilo. Za izpodbijanje zavrnilnega dela toženec tudi ne izkazuje pritožbenega interesa. Zavrnitev preostalih zahtevkov pa tudi ne more imeti vpliva na odločitev o stroških postopka, ker je tožnica v pravdi v pretežnem delu uspela, vsebinsko pa v celoti.

Odločitve o tem, da je dolžan vrniti sporne nepremičnine v posest tožnici, toženec ne more izpodbijati s trditvijo, da ima posest nad njimi na podlagi sklenjene in realizirane najemne pogodbe s tožnico. Kot je opozorila tudi tožnica v odgovoru na pritožbo, gre za novo trditev, za katero toženec ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel navesti prej (1. odstavek 337. člena ZPP).

Pritožba se v delu, ki se nanaša na sklep o začasni odredbi, šteje za ugovor. Odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi (tudi o njegovi morebitni nepravočasnosti) je v pristojnosti sodišča prve stopnje.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče je tožnici kot potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP) ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) priznalo naslednje priglašene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 1000 odvetniških točk (in ne 2000, kot je priglasila tožnica – Tar. št. 21 v povezavi s Tar. št. 18), za izdatke za stranko 2%, kar je 20 točk, in 20% DDV 204 točke. Ob vrednosti točke 0,459 EUR je tako toženec dolžan plačati tožnici 561,82 EUR iz naslova odvetniških stroškov pritožbenega postopka ter 150,00 EUR iz naslova takse za odgovor na pritožbo, skupaj torej 711,82 EUR. Sodišče tožnici ni priznalo priglašenih 50 točk za poročilo stranki, saj gre za stroške, ki so zajeti v drugih, že priznanih. Prav tako ni priznalo dodatnega 1% za izdatke za stranko, saj vrednost opravljene storitve ne presega 1000 točk (3. odstavek 13. člena OT).