TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih 1. in 4. točki izreka spremeni tako, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Ig 1814/95 v 1. in 3. točki izreka razveljavi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati glavnico 136.358.117,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 18.12.1995 dalje do plačila in ji povrniti izvršilne stroške v višini 220.080,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1995 do plačila zavrne, tožeča stranka pa mora toženi povrniti izvršilne in nadaljnje pravdne stroške v višini 228.836,00 SIT v 8 dneh.

V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi v delu, s katerim je odločeno, da ostane v prejšnjem odstavku navedeni sklep o izvršbi v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 347.120,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1995 dalje do plačila.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 153.884,00 SIT V 8 dneh.

 

V revizijskem poročilu se niti ne potrjuje niti ne določa, da je neko ravnanje oškodovanje družbene lastnine. Z njim se ugotavljajo in zato do nasprotnega dokaza štejejo za resnična samo določena dejstva. Revizijski organ nato sicer ugotavlja, da ta dejstva pomenijo oškodovanje družbene lastnine. Vendar pa to ni več samo dejstvo, ki bi bilo dokazano z revizijskim poročilom, ampak je taka ugotovitev sad dejanske, na njeni podlagi pa tudi pravne ocene, da je temu res tako. Zato s tem, ko je v revizijskem poročilu napisano, da neko ravnanje predstavlja oškodovanje družbene lastnine, to še ni dokazano. ZLPP ni samostojna pravna podlaga za oceno, ali neko ravnanje predstavlja oškodovanje družbene lastnine ali ne. Ne more biti dvoma, da mora biti tako ravnanje - da ga je moč oceniti kot oškodovanje družbene lastnine - v nasprotju s predpisi, ki urejajo določena razmerja.