TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pravna podlaga odškodninskega tožbenega zahtevka tožeče stranke pa bi lahko bila v določbi 34. člena takrat veljavnega zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80 - v nadaljevanju ZR), ki je določal, da je dolžan razlastitveni upravičenec na željo kmeta kot prejšnjega lastnika, le temu preskrbeti prvenstveno druga ustrezna zemljišča približno enake katastrske kulture in približno enake lege v primerni oddaljenosti. Pri tem je bila dolžna razlastitvenemu upravičencu pomagati tudi zemljiška skupnost. ZR je tedaj nalagal razlastitvenemu upravičencu dolžnost, da v sodelovanju s kmetijsko zemljiško skupnostjo prvenstveno preskrbi prejšnjemu lastniku, ki je to želel, druga ustrezna zemljišča. Odgovor na vprašanje, ali je v obravnavanem primeru podana odškodninska odgovornost tožene stranke je zato odvisen od odgovora na nadaljnje vprašanje in sicer: Ali je v obravnavanem primeru tožena stranka ravnala tako, kot je bilo predpisano v 34. členu ZR in s tem izpolnila svojo zakonsko dolžnost, zaradi česar škode, ki naj bi nastala zaradi izpada dohodka tožeči stranki, ni mogoče opredeliti kot škodo, ki je posledica nedopustnega (protipravnega) ravnanja tožene stranke? Ob upoštevanju v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev pa je tudi po presoji revizijskega sodišča odgovor na zastavljeno vprašanje pritrdilen. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka storila celo vrsto ukrepov z namenom, da bi tožeči stranki zagotovila nadomestna zemljišča. Z drugimi lastniki je sklenila vrsto dogovorov na podlagi katerih naj bi se pridobila zemljišča, ki bi bila dodeljena tožeči stranki kot nadomestna zemljišča. Prvemu in drugemu tožniku so bila nadomestna zemljišča ponujena celo pred odvzemom razlaščenih zemljišč iz posesti. Tožeča stranka je dodelitev kakršnihkoli nadomestnih zemljišč že načeloma odklanjala, saj je trdila, da razlastitev ni utemeljena in da zato dodelitev nadomestnih zemljišč sploh ni potrebna. Vsi v razlogih druge in prve stopnje opisani številni ukrepi, ki so bili izvedeni tudi ob pomoči zemljiške skupnosti, in v razlogih obeh sodb ugotovljeno odločno nasprotovanje tožeče stranke, da bi se ji dodelila nadomestna zemljišča, brez dvoma potrjujejo presojo sodišč druge in prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati ravnanja, ki bi bilo v nasprotju z določbo 34. člena ZR in zato kot nedopustno (protipravno) ravnanje tožene stranke podlaga njene odškodninske odgovornosti.