TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da sta tako

obdolženi kot tudi oškodovanka kršila dolžnostno ravnanje, da je

torej podana konkurenca kršitev, zato je potrebno ugotoviti,katera

izmed obeh kršitev je neposredni vzrok nastale posledice v

kazenskopravnem smislu. V takšnih primerih je potrebno vselej

presoditi, v kolikšni meri je oškodovankina kršitev dolžnostnega

ravnanja predstavljala izjemni dogodek oziroma v kolikšni meri je bil

ta dogodek predvidljiv glede na konkretne okoliščine predmetne

prometne situacije. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je

oškodovanka zavrla nenadoma, brez utemeljenega razloga in brez

nakazovanja spremembe smeri vožnje in to tudi prepričljivo

obrazložilo (1. odstavek na 13. strani sodbe). Pritožbeno sodišče te

razloge v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Ker se je torej

oškodovankino ravnanje pokazalo za nepredvidljivo in zato

neodklonljivo, njena kršitev dolžnostnega ravnanja pomeni negacijo

kršitve dolžnostnega ravnanja obdolženca. Obdolženčevo ravnanje je

sicer nedvomno v naravni vzročni zvezi s prepovedano posledico,

vendar pa ta za obstoj malomarnostnega kaznivega dejanja po I. odst.

326. člena KZ ne zadošča. Oškodovankino nepredvidljivo ravnanje

predstavlja vzrok nezgodi, ki izključuje kazenskopravni pomen

vzročnega prispevka obdolženca.