TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Delavci tožeče stranke so se vsakodnevno vozili na delo oziroma delovno mesto v tujino, kjer so opravljali delo v prostorih njenega (italijanskega) pogodbenega partnerja. V vseh primerih gre za delavce, ki so bili zaposleni prav za opravljanje storitev v tujini, oziroma za delavce, katerih kraj opravljanja dela je izven sedeža podjetja v tujini. Tožeča stranka svojih obratov ali enot, kjer bi ti delavci lahko opravljali delo, niti nima. Zato je utemeljen zaključek davčnih organov, da je bilo delovno mesto teh delavcev dejansko v tujini, pri pogodbenem partnerju tožeče stranke. Čim je tako, ti delavci niso bili (vsakodnevno) na službeni poti v tujini in torej ni podlage za izplačilo dnevnic kot povračila stroškov na službenem potovanju. Kot službeno je namreč mogoče šteti le tisto pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem s pogodbo. Podlage pa tudi ni za upoštevanje izplačanih dnevnic ter dodatno obračunanih davkov in prispevkov kot stroškov dela in temu ustrezno zmanjšanje osnove za davek od dobička. Kot davčno opravičljiv odhodek se namreč skladno z 21. členom ZDDPO štejejo le dnevnice, ki so obračunane v skladu z zakonom.