TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Za odločitev v tej zadevi je ključna ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnica v denacionalizacijskem postopku šele leta 1999 zahtevala odškodnino v obliki obveznic. Glede na določbi prvega odstavka 42. člena in drugega odstavka 43. člena ZDen upravni organ tožnici brez postavitve take zahteve ni mogel dodeliti odškodnine v tej obliki. Njegovo postopanje v denacionalizacijskem postopku do leta 1999 zato za odločitev ni pomembno.

Izdaja denacionalizacijske odločbe po izteku roka iz 58. člena ZDen sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti ravnanja državnih organov, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost toženke po 26. členu URS. Ob upoštevanju, da gre večinoma za pravno in dejansko zapletene postopke, njihova dolgotrajnost ne izvira nujno iz protipravnega ravnanja upravnih organov. Ob tem je treba tudi upoštevati, da imajo v upravnih postopkih stranke precejšnjo možnost vplivanja na pospešitev postopka. Če pristojni organ ne izda odločbe, zoper katero je dovoljena pritožba in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (drugi odstavek 218. člena ZUP).