TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v drugem odstavku

izreka spremeni tako, da se tožeči stranki naloži povrnitev stroškov

drugotoženi stranki v znesku 99.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 14.12.2004 do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

 

Upnik oz. v konkretnem primeru tožnik bi za utemeljitev predlagane

začasne odredbe moral izkazati, v čem je torej ravnanje dolžnika

(drugotožene stranke), ki meri na to, da bo uveljavitev terjatve

tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Tožnik se v

obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe s tem v zvezi

sklicuje zgolj na dosedanje ravnanje tožencev, pri čemer ne

pojasnjuje, kaj naj bi predstavljalo ravnanje drugotožene stranke v

smislu odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s svojim

premoženjem, ki bi opravičevalo izdajo začasne odredbe, da se

prepreči kasnejša nemožnost uveljavitev terjatve tožeče stranke.

Zgolj abstraktno zatrjevanje možnosti, da bodo toženci prenesli

poslovanje na novo družbo, v tem smislu ne zadošča. Res je sicer, da

sodišče lahko v skladu z ZIZ odloči o predlogu za izdajo začasne

odredbe že pred vročitvijo predloga dolžniku. V kolikor pa je sodišče

vzpostavilo kontradiktornost postopka s tem, da je predlog vročilo v

odgovor toženi stranki, je stroške sestave tovrstne vloge šteti kot

potrebne stroške v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP.