TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Določbe drugega, tretjega, petega, šestega, devetega in petnajstega odstavka 4. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (Uradni list RS, št. 89/99 in 97/01) ter določbi prvega odstavka 8. člena in tretje alineje drugega odstavka 11. člena Navodila za izdelavo in potrditev etažnega načrta (Uradni list RS, št. 2/2000) so v neskladju z Ustavo. Določbe tretjega odstavka 7. člena in 10. člena Navodila iz prve točke tega izreka niso v neskladju z Ustavo. Državni zbor je dolžan odpraviti ugotovljeno neskladnost Zakona iz prve točke tega izreka v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, Ministrstvo za okolje in prostor pa v nadaljnjih treh mesecih uskladiti Navodilo. Do uskladitve po prejšnji točki se Zakon in Navodilo uporabljata na način, določen v 26. točki obrazložitve te odločbe.

Določba 74. člena Ustave zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo. Drugi stavek drugega odstavka 74. člena Ustave določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Navedena določba torej zakonodajalcu dopušča in tudi nalaga, da ureja pogoje, pod katerimi se lahko opravlja določena dejavnost, in s tem zagotavlja upoštevanje javne koristi ter vzpostavitev ustreznega ravnovesja med svobodo in interesi drugih. Vendar zakonodajalčeva svoboda ni absolutna in neomejena. Zakonodajalec lahko predpisuje pogoje za opravljanje določene dejavnosti in v tem okviru pogoje za opravljanje določenega dela, storitve, ki tvori to dejavnost, če je to potrebno zaradi varstva javnega interesa oziroma javne koristi.Pri tem ima zakonodajalec široko polje proste presoje.Ustavnosodna presoja takšne zakonske ureditve je zato zadržana.Vendar mora zakonodajalec pri tem zasledovati legitimne cilje, ki so v javnem interesu, uporabljeni ukrepi pa morajo biti v razumni zvezi s temi cilji. Ker izpodbijani ukrep ne izpolnjuje niti kriterija razumnosti, je že zaradi tega v neskladju s 74. členom Ustave.Določba 49. člena Ustave zagotavlja svobodo dela ter v tem okviru tudi prosto izbiro zaposlitve (drugi odstavek) in enako dostopnost vsakega delovnega mesta vsakomur pod enakimi pogoji (tretji odstavek). Navedena ustavna določba se nanaša tako na delavce, ki opravljajo delo v delovnem razmerju, kot tudi na t.i. samozaposlene, torej na tiste osebe, ki samostojno opravljajo določeno delo kot svoj poklic, kot gospodarsko dejavnost, ipd. Tudi njim mora biti zagotovljeno, da si lahko prosto izbirajo zaposlitev, torej svoje delo, in da jim je vsako delo dostopno pod enakimi pogoji. Za svobodo dela v 49. členu Ustave ni predvidena izrecna ustavna možnosti zakonskega omejevanja te pravice, zato so v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave dopustne le omejitve zaradi varstva pravic drugih.Omejitve so dopustne le v skladu z načelom sorazmernosti. Ker je Ustavno sodišče ocenilo, da izpodbijana ureditev ni niti razumna glede na zasledovani cilj ZPPLPS, ni bilo treba opraviti celotnega testa sorazmernosti, ampak je izpodbijano ureditev že iz tega razloga štelo za neskladno z 49. členom Ustave.