TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi, in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi, to je v točki I/3 izreka, spremeni tako, da ta sedaj glasi:

»Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 1.676,51 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.«

V presežku se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu, to je v točki I/2 ter točki II/1 izreka, potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v zvezi s pritožbo.

V skladu s prvim odstavkom 70. člena ZTLR je posest opredeljena kot neposredna dejanska oblast nad stvarjo, vendar pa tega pojma ne gre razumeti dobesedno v smislu, da posest pomeni vsakodnevni fizični stik s stvarjo, bistveno je namreč, da je posestnik v položaju, da lahko posest izvaja. Posebej izrazito se to kaže ravno pri posesti nepremičnin, specifičen pa je posestni položaj tudi v primeru pravnih oseb. Že po sami naravi stvari o posesti občine ne moremo govoriti v smislu neposredne fizične oblasti nad sporno nepremičnino, izvrševanje dejanske oblasti pravne osebe nad stvarjo se namreč lahko manifestira le skozi ravnanja, ki jih sproži v okviru svojega delovanja. Kot oblastvena ravnanja tožene stranke v tem smislu je gotovo šteti njeno prizadevanje za komunalno ureditev sporne nepremičnine kot ceste; da lahko govorimo o posesti tožene stranke na sporni nepremičnini tako zadošča že dejstvo, da je sporno pot asfaltira in uredila ulično razsvetljavo, nedvomno pa izvrševanje posesti pomeni tudi skrb za redno vzdrževanje sporne ceste in zatorej ni mogoče slediti pritožbi, ki v zvezi s slednjim meni drugače. Nenazadnje pa občina, katere naloga je, da na lokalni ravni zadovoljuje interese ožje družbene skupnosti, posest izvršuje tudi preko posameznikov, ki jih v takšno skupnost združuje, saj ne more biti nobenega dvoma, da je komunalna ureditev ceste zaradi dostopa ravnanje v splošnem interesu celotne skupnosti, iz tega razloga pa tudi kot posestnika sporne nepremičnine ni mogoče obravnavati vsakega individualnega stanovalca v predmetni soseski, četudi ti sporno pot vsakodnevno uporabljajo, tako da za potrebe dostopa do svojih nepremičnin izvršujejo hojo in vožnjo. Združevanje zadovoljevanja istovetnih individualnih interesov posameznih članov družbene skupnosti namreč preraste v splošni interes te skupnosti, organizirane kot občine in v tem smislu je tudi izvrševanje posesti z uporabo sporne poti potrebno razumeti kot ravnanje v njeni sferi.Ker v predmetni zadevi ne gre zgolj za denarne zahtevke, uspeha pravdnih strank ni mogoče oceniti upoštevajoč vrednost spornih zahtevkov, kot so ti opredeljeni v denarnem znesku.