TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu, to je glede odločitve o delni zavrnitvi pritožbe tožene stranke (ustrezni del tretjega odstavka v zvezi s prvim stavkom prvega odstavka izreka drugostopne sodbe), tako spremeni, da se pritožbi tožene stranke tudi v tem delu ugodi in se doslej nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje pod 2. in 4. točko izreka prvostopne odločbe tako spremeni, da se tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 3,200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2001 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe in pravdne stroške v znesku 248.018 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2001 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe,"

z a v r n e.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki (poleg zneska 25.026,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2003 dalje do plačila iz nespremenjenega drugega odstavka izreka sodbe sodišča druge stopnje) še 283.539,00 SIT njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2003 dalje do plačila, v 15 dneh pod grožnjo izvršbe.

Krog upravičencev do odškodnine zakonski določbi 3. odstavka 18. člena ZOZ je omejen na osebe iz 1. odstavka 18. člena ZOZ, kar pomeni, da se ne nanaša na druge odškodovance v vojnih dogodkih, ki so deležni jamstva države le v okviru njene odškodninske odgovornosti, predvidene z določbo prvega odstavka 26. člena URS za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem javnopravnih oseb in ki se presoja po javnem (in ne zasebnem) pravu.

Odgovornost lastne države se ne more raztezati preko okvira škodnih primerov, nastalih kot posledica bodisi le iz njene organizacijske sfere izvirajoče nevarne dejavnosti (po načelu vzročnosti), bodisi protipravnega in krivdnega ravnanja njenih javnopravnih oseb (po krivdnem načelu), saj podnormiranost tovrstne odškodninske odgovornosti lastne države še ne izključuje uporabe splošnih odškodninskopravnih institutov iz tedaj veljavnega ZOR, temveč kvečjemu obratno.

Pogoj za opredelitev neke opustitve kot protipravne je nujno kršitev dolžnostnega ravnanja. Oskrba kurirjev s svetilkami pa ni po eni strani ne s predpisom predvidena obveznost tožene stranke, niti ne spadajo svetilke po drugi strani v neko običajno opremo, potrebno za opravljanje kurirske službe - ne glede na tudi siceršnjo ugotovitev v izpodbijani sodbi, po kateri tožnik ni opravljal kurirskih nalog v pogojih popolne zatemnitve zaradi morebitnih letalskih napadov.

Tako se izkaže, da je tožnik spričo lahkomiselnega in nepotrebnega izpostavljanja nevarnosti z izbiro dostopa k hiši preko terase kot tedanjega nezavarovanega gradbišča namesto po varno dostopni poti h glavnemu vhodu, izključno sam odgovoren za nastalo škodo.